Letnik: 2000 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Marina Žlender

HEINER GOEBBELS

Surrogate Cities

ECM New Series/Statera, 2000

Heiner Goebbels je eden tistih avtorjev, ki so se najprej usmerili v jazzovske in rockerske vode, kasneje pa so se posvetili še skladanju. Tako se je najprej uveljavil kot improvizator z ansamblom Sogenanntes Linksradikales Blaserorchester, kasneje pa se je posvetil pisanju glasbe, predvsem za gledališče.

Izkušnje v vseh treh zvrsteh so očitne, saj je Goebbelsova glasba teatrsko ambientalna in programska, to je razvidno tudi iz ploščka Surrogate Cities. Lahko bi rekli, da mu je zvrst glasbenega gledališča še najbližja, saj je njegova glasba izrazito ilustrativna, pripovedna in dramatična. Avtorjevo uspešnost na tem področju dokazujejo nenazadnje številne mednarodne nagrade, med katerimi gre omeniti Honorary Fellowship Award Darlington Collegea of Arts ali Hessischer Kulturpreis, pa gostovanja na vseh velikih festivalih ter naročila za tako znane orkestre, kot sta Ensemble Modern in Ensemble Intercontemporain.

Delo Surrogate Cities je nastalo po naročilu Alte Oper Frankfurt za 20. obletnico Junge Deutsche Philharmonie in ob 1200-letnici mesta Frankfurt in je nedvomno ambiciozen projekt, ki glede na priložnost izpostavlja vprašanje eksistence posameznika v jedrih današnje civilizacije. Glasba zelo dobro izraža napetost in tesnobnost sodobnih mest, teh utesnjujočih civilizacijsko imperativnih otokov, v katerih se posameznik izgublja v ekspresivnem in deprimirajočem razpoloženju osamljenosti in izolacije. To je zelo dobro izraženo v ponavljajočem se hitrem in utripajočem ritmu, ki spominja na hrumenje strojev, glasbo iz filmskih srhljivk ali pa na pospešeno utripanje srca ob skrajnem razburjenju, torej nenormalnem stanju, ki ga vzpostavlja mestni tempo. Tako vokalni kot simfonični deli hočejo vzbuditi to občutje, podpira ga tudi besedilo, ki je tu hoteno razumljivo, saj je avtor izbral pasaže iz del Kafke in Heinerja Müllerja.

Iz vsega naštetega lahko zapišemo, da gre za premišljeno programsko delo, ki pa na trenutke zveni dokaj monotono, pravzaprav pretenciozno. Verjetno bi si glasbo lažje predstavljali kot spremljavo h kakemu sodobnemu gledališkemu delu. Škoda je le, da ji avtor tudi tu prepušča zgolj ilustrativno, spremljajočo vlogo, saj bi lahko zgolj samo z uporabo glasbenih elementov izrazil enako vsebino.

Marina Žlender