THE HILLIARD ENSEMBLE

In Paradisum: Music of Victoria and Palestrina

ECM New Series/Statera, 2000

Založba ECM je poslušalce v letošnjem letu razveselila s še nekaj novostmi iz serije New Series. Tokrat je posegla precej nazaj v glasbeno zgodovino, saj je na zgoščenki predstavila glasbo Giovannija Pierluigija da Palestrine in Tomasa Luisa de Victorie. Oba vidna predstavnika glasbe v obdobju protireformacije druži smisel za uravnoteženost med linijo in harmonijo, po drugi strani pa še konservativna navezanost na srednjeveško izročilo, izhajajoča iz protireformacijskih ukrepov Tridentinskega koncila, in sakralna vsebina besedila. Ne glede na skupne splošne značilnosti pa se skladatelja razlikujeta v osebnem angažmaju do vsebine skladb, to se kaže zlasti v čustvenem naboju del. Če je Palestrina zlasti v zrelem ustvarjalnem obdobju dela pisal programsko in jih posvečal cerkvenim in posvetnim avtoritetam Rima in okolice, je Victoria v vsebini izživel osebno izkušnjo.

Tekoč, uravnotežen in natančen Palestrinov slog je jasno začrtan v vseh štirih delih in izraža tendence cerkve v konservativnih ukrepih, sprejetih na Tridentinskem koncilu, ki so zaznamovali tudi glasbo. Pri skladanju maš se je naslonil na gregorijanske predloge, petje pa je oblikoval brez dramatičnih nasprotij, vendar v enakomerno razgibanem enoglasju in večglasju.

Palestrina, predstavnik Rimske šole, je bil slaven že za življenja in je vplival na celo vrsto skladateljev, tudi na Tomasa Luisa Victorio, ki je bil prav tako uspešno sprejet v Rimu in je zahvaljujoč temu lahko izdal večino del.

Če bi oba skladatelja želeli primerjati, bi v seriozni neprosojnosti Palestrinove glasbe težko prepoznali osebnost, ki je v večji meri izražena v Victoriovih delih. Ta dela so manj konvencionalna in manj podrejena togim zapovedim, zato tudi bolj razgibana in doživeta. Victoriova glasba odseva vsebino besedila in poudarja čustveno vrednost, izraža strah vernika ali umirajočega pred Bogom in poveličevanje Odrešenika. Občutje obojega kot superiorne sile je izraženo s čustvi, ni več vzvišeno in odmaknjeno slavljenje. S tem pa je ponovno bližje človeku.

Kot vezni člen med obema avtorjema se pojavlja Graduale Romanum iz Toula, eden prvih poskusov upoštevanja novih melodičnih revizij v petju, ki so se pričele že v poznem 16. stoletju. Omeniti je treba tudi, da se je Francija precej bolj postavila po robu odločitvam Tridentinskega koncila kot druge katoliške dežele in da je bila papeška oblast v tej deželi precej šibka. Iz te svobode se je razvil avtohtoni način skladanja, znan kot neogalikanski, ki se jasno razlikuje od romanskih vzorcev.

The Hilliard Ensemble nam je predstavil že kar nekaj kakovostnih zgoščenk, ki so izšle v seriji ECM New Series. Tudi tokrat so se izkazali z nadvse zrelo, zvočno barvito interpretacijo, ki je pomembna zlasti pri niansiranju posameznih odlomkov, po katerih se karakterno ločita oba skladatelja. Glasba Victorie in Palestrine ne izraža več strahu pred Dies Irae, marveč preprosto in homocentrično pričakovanje srečanja z duhovnim v zavedanju lastne inferiornosti, vendar brez apokaliptičnega trepetanja. Brezhibna in umirjena interpretacija bo poslušalcu ostala v spominu po resnobi, v kateri pa ne manjka svežine in zvočne polnosti.

Marina Žlender