DAVID HOLMES

Bow Down To The Exit Sign

Go!Beat/Multimedia, 2000

Potrebno je samo znova pretresti preteklo dogajanje v svetu popularnih godb, in že brez hudih težav ugotovimo, da tako imenovani big beat in vse žanrske kolobocije okoli omenjene zvrsti nikoli niso bile zares v domeni elektronske glasbe. Zakaj? Odgovor je dvostranski. Namreč, kako bi brez big beata rockersko občinstvo sploh postalo navdušeno za elektroniko? Kemično lomljeni ritmi so postali idealno rockersko norilo, ki je mogoče celo bližje najbolj osnovni, telesni zabavi, kot je tisti najbolj organski in prvinski rock'n'roll. Elektronika je v tem smislu prehitela rockerje na njihovem domačem področju, le da so recikliranje opravljali semplerji namesto kitar. Se pravi, da elektroniki delajo boljši rock'n'roll kot vsi drugi. Poleg tega je na drugi strani big beat naredil tudi nekaj za elektronike. Prinesel jim je izgubljeno surovo energijo in spet spodbudil vzorčenje in prilaščanje vsega preteklega. In to na najbolj očiten način. Lep trenutek, da predstavimo Davida Holmesa z novim albumom Bow Down To The Exit Sign. Na začetku sem bil celo prepričan, da poslušam napačno cedejko, a vendar je ta album tipičen Holmesov izdelek. Da ne bi mislili, da je kaj različen od prvega albuma, Lets Get Killed. Princip je enak, saj se album plete okoli meglene filmske zgodbe, ki je precej podobna tisti s prvega albuma. Drugačna so le sredstva, saj Holmes trenutno zveni kot remiksani Jon Spencer. Slednji je tudi eden od sodelujočih pri albumu, mednje sodijo še Carl Hancock Rux, Martina Toppley-Bird in Bobby Gilespie. Lahko si predstavljate mešanico, ki je kot vedno žanrsko nedoločljiva, združuje pa verjetno najbolj groovy trenutke vseh glasbenih zvrsti. Trik je v tem, da Holmes dobro ve, kako stvari delati z občutkom. Njegova mešanica je prav tako umazana in zapeljiva kot na prvem albumu, čeprav je zadnje čase odločno pridobil organske sestavine. Zgodba se začne: »Close up: one by one, drops of red liquid fall. As the shot widens we see someone's hand is bleeding.« Ali se sploh še splača komentirati? Prepričajte se sami.

Jure Matičič