LOUDOVIKOS TON ANOYION

The Colours Of Love

Network/Nika, 1999

The Colours of Love je nenavadna plošča, ki morda ne bi vzbudila moje pozornosti, če ne bi izšla pri odlični nemški etno založbi. Njeno vsebino je pravzaprav sila težko opredeliti. Po nekaterih značilnostih vsekakor sodi h grški ljudski glasbi, četudi je vse skladbe napisal Loudovikos, po drugih pa bi prav tako lahko sodila k tistemu, kar imenujejo new age in me zaradi dobrovoljne neizrazitosti niti najmanj ne zanima.

Toda samosvoji Loudovikos (plošča je kompilacija treh v Grčiji objavljenih plošč za založbo Mylos) se spretno izogiba vsem opredelitvam in nenehno poje o večni, neizčrpni temi ljubezni, ki ji je tako zelo zavezan, da je kot Krečan iz Anogie, mesta pod najvišjim otoškim vrhom Psiloritis (2456 m), na pobočju te gore pred časom in po dolgoletnem delu postavil tempelj ljubezni. Ta stoji na čisto posebnem mestu, zgrajen je izključno iz pazljivo izbranega kamenja in ima izjemno akustiko. Tam seveda nastaja tudi njegova glasba, ki je skoraj enako eterična kot prava ljubezen. Loudovikosova interpretacija, uporaba značilnih sredozemskih glasbil in preprosta besedila, ki premorejo obilo zelo zemeljske modrosti, pa zelo učinkovito poskrbijo za to, da glasba poslušalca pritegne in očara. To pa je precej več, kot je mogoče reči za večino glasbe, ki vam jo bodo v Grčiji na vsakem koraku ponujali kot nekaj povsem pristnega in nepokvarjenega.

Jure Potokar