MIRIAM MAKEBA

Homeland

Putumayo World Music/Statera, 2000

»Miriam Makeba, ena izmed še živečih afriških glasbenih legend, Mama Afrika, kot jo že 30. let imenujejo po svetu, se je vrnila na mednarodno glasbeno prizorišče z novim briljantnim in brezčasnim albumom,« so navdušeno zapisali mediji letos spomladi, ko je izšel Homeland. No, o njegovi briljantnosti in brezčasnosti je seveda mogoče imeti najmanj svoje mnenje; vse drugo, sežeto v tem navdušenju, pa zagotovo drži. Lahko rečemo: končno smo ga dočakali. Makeba je bila v devetdesetih letih prisotna na glasbenem prizorišču; v ZDA, ki so bile skoraj 30. let njena druga domovina, ter spet v svoji pravi domovini, v Južnoafriški Republiki, kamor se je vrnila leta 1991. Drugače pa je bilo z njeno diskografsko prisotnostjo. V devetdesetih letih so v glavnem izhajali ponatisi njenih zgodnjih vinilnih albumov v novem formatu ter različni križanci starejših posnetkov in predvsem hitov. V resnici smo na njen nov, prepričljiv, svež, z jasno izraženim kreativnim stališčem podložen ter s tem v kontinuiteto najboljšega iz njene dosedanje glasbene kariere umeščen album čakali več kot 10 let. Njen zadnji zares pravi album je Sangoma iz leta 1988, ki je za povrh še zares odličen, z njim pa se je najbolj dosledno vrnila h glasbenim koreninam in tradiciji ljudstva Xhosa. Zato je bil Homeland, katerega izid se je pripravljal že od leta 1998, pričakovan težko, upoštevajoč nekatere informacije z njenih koncertnih nastopov v zadnjih letih, pa tudi z določeno nelagodnostjo. Miriam Makeba je izid dobro pripravila z lani in letos razprodanimi koncerti na najbolj prestižnih koncertnih lokacijah po ZDA in Zahodni Evropi. Je pač glasbena ikona svetovnih razsežnosti, katere pojava je v ZDA in v Zahodni Evropi že davno presegla status vseh drugih afriških glasbenikov, pomen pa zagotovo tudi samo glasbeno področje. Slednje je potrebno vzeti v zakup tudi, ko poslušamo njen najnovejši diskografski izdelek. Vsebuje namreč ves diapazon njenih glasbenih pristopov: od skladb, ujetih v tradicijo marabija in mbaqange, ter občutenih pesmic do povsem angloameriško zvenečih popevkic. Ponudbo je začinila tudi z dvema hitoma: s priredbo preverjene Pata Pata, katere originalna verzija je bila hit že leta 1967, ter s potencialnim hitom, naslovno skladbo Homeland, ki jo je prispeval znani pariško-kongoleški kitarist in pevec, predvsem pa cenjen avtor, aranžer in producent Lokua Kanza. Ob kopici manj znanih južnoafriških in drugih studijskih glasbenikov, ki so sodelovali pri izvedbi posameznih skladb, sta prav Kanza in ameriški producent Cedric Samson, ki je tudi avtor in aranžer nekaterih skladb, z razumevanjem sodobnega »world music popa« dala temu albumu končno podobo. Zato je večina skladb na njem produkcijsko ujeta v preveč šablonske koordinate ameriškega popa ali pa obložena z dodatki Kanzove fascinacije s studijskimi (elektronskimi) možnostmi. A vmes so le vpletene tri lastne Makebine in še ena originalna južnoafriška skladba, ki album z nekaterimi drugimi dobrimi rešitvami uravnotežijo v produkcijsko brezhiben, vsebinsko pa soliden glasbeni izdelek, ki bo zagotovo naredil spet ogromno za populariziranje drugih, predvsem afriških etnopopov.

Zoran Pistotnik