YOUSSOU N'DOUR

Joko/From Village To Town

Sony/Columbia/Dots,2000

Kot je značilno praktično za vse velikane afriške popularne godbe, sprejemamo tudi diskografske izdelke Youssouja N'dourja vsaj v zadnjih letih, ko je v zenitu mednarodne popularnosti, nekako protislovno. Vzrok za to je njihova konkretna vsebina in tudi njeno umeščanje v širši kontekst aktualnega delovanja posameznega izvajalca. Kar za vse velja, da gre pri tem zadnjem za dve razsežnosti: za »drugačnost« njihovih koncertnih nastopov ter za vsebino vzporedno izhajajočih, pogosto le kasetnih izdaj, s katerimi zalagajo matično okolje. Položaj Youssouja N'dourja je v tej mreži korelacij tudi nam tako transparenten, da lahko o omenjenem ob priložnostih, kot je takšna predstavitev novega diskografskega izdelka za mednarodno tržišče, vedno znova sodimo.

Njegov album Joko z zelo ustreznim (glede na vsebino) podnaslovom From Village To Town, izdan letos pomladi, so napovedovali že takrat, ko je leta 1998 prihajal na koncert na Drugo godbo. Med čakanjem nanj smo si pri spremljanju Youssoujevega glasbenega delovanja pomagali prav z omenjenimi koncerti in z njegovimi senegalskimi izdajami. Če jih primerjamo s tem, kar smo dočakali z albumom Joko, potem bo marsikateri izmed ljubiteljev, ki ga je pritegnila tradicionalnejša, bolj »afriška« plat njegove godbe, vsaj rahlo razočaran. Tam, kjer imamo opraviti s podobnimi vsebinami, se te ponavljajo; tam pa, kjer Youssou ponuja novosti, se bistveno oddaljuje ter nadaljuje tisto linijo »crossover« prijemov, ki so značilnost praktično vseh njegovih za mednarodni trg narejenih albumov v minulem desetletju. To pomeni: dolgotrajno snemanje in dosnemavanje, aranžiranje in produciranje posameznih skladb z gostujočimi, predvsem nesenegalskimi glasbeniki in različnimi producenti v različnih studiih v Franciji, ZDA in Angliji, potem, ko so za večino skladb osnovne matrice že narejene doma, v Dakarju, v njegovem lastnem Xipi Studios z glasbeniki iz njegovega kroga. In kako se to pozna na albumu Joko, ki ga od zadnjega pravega novega albuma Set ločijo kar štiri leta? 16 skladb ali skoraj 70 minut glasbe lahko razdelimo v tri sklope: v nove obdelave s senegalskih izdaj znanih skladb, ki jih izvaja matična skupina Super Etoile; v pop skladbice, kjer se meša »senegalski« pristop z elementi evroameriškega popa; ter v skladbe, ki jim daje pečat sodelovanje znanih mednarodnih pop zvezd. K zadnjim spadajo na tem albumu Sting, Peter Gabriel in pa predvsem Wyclef Jean. Pesmice iz drugega sklopa so – žal – tudi najmanj zanimive in mi ni prav jasno, čemu sploh služijo. S skladbami iz prvega, najbolj »senegalskega« sklopa se album prične. Uvodoma je tako ob pesmi Wiri-Wiri mogoče slišali novo verzijo legendarnega hita Birima, ki se proti koncu pojavi še v remiksu ter v izvedbi, pri kateri sodeluje Wyclef Jean. Potem pridejo na vrsto bolj ali manj uspešne popevkice, kot so Don't Walk Away s Stingom, pa She doesn't need to fall, This Dream s Petrom Gabrielom in How Come? z Wyclefom Jeanom, za konec pa tudi eden redkih potencialnih novih Youssoujevih hitov na tej plošči, New Africa. Kaj naj rečem: produkcijsko dober, po vsebini že kar preobilen izdelek, a s premalo prave vsebine, ki te potegne vase.

Zoran Pistotnik