POLE

3

KIFF SM, 2000

Modra, rdeča in na koncu rumena. Če pogledamo na naslovnico, je to album številka tri. Pole se na površini sicer odraža v eni sami barvi, v spektru pa vendarle najdemo še nešteto odtenkov. Barvo sedaj apliciramo na zvok. Rezultat je spekter dubovskih manevrov in studijskih manipulacij. Kdor je trdil, da se je Stefan Betke izpel pri prvem albumu, se močno moti. Pomembna je generacija, ki jo je Pole s svojim delom posredno ustvaril in potegnil za seboj. Poglejmo samo njegovo založbo ~scape, ki s Kitom Claytonom, Vladislavom Delayem, Thrash Aesthetic ter Burndtom Friedmanom idealno zaokroža novo definirani dub in elektroniko. Pri založbi Mille Plateaux so zvrst poimenovali clicks and cuts in izdali dvojno cedejko tipičnih predstavnikov, med katerimi se znajde tudi Pole. Ampak v Betkejevi glasbi prasketanje, statika, zvok praznega traku in napake pri vmesnih delih snemalne opreme sploh ne igrajo več glavne vloge. Mogoče bi lahko kaj takega trdili za njegove prve izdelke. Studio sedaj spet uporabljajo enako kot v jamajškem dubu – kot prilagodljivo orodje v rokah tehnika. Čeprav lahko naredimo v glasbi le omejene primerjave, Pole vseeno dela dub godbo. To je anorektični dub, ki je shujšal za vse najpomembnejše elemente. Ostajajo le bas, značilni efekti, redki ritmi in naključni zvoki, za katere nikoli ne vemo, od kod prihajajo. Pole je tokrat celo uporabil oddaljeno govorjenje in terenske posnetke, ki ustvarjajo nedoločljivi atmosferični feedback. Kot pri Delayu je Pole ustvaril umetno okolje znotraj naših glav. Predstavljajte si, da hodite po berlinskih ulicah in lovite oddaljene glasove, ki se prikradejo skozi slušalke. Pole glasbo filtrira skozi studio, takoj potem pa proces še enkrat ponovi na ulici pod svojim stanovanjem. Rezultat je tudi po treh precej podobnih albumih še vedno presenetljiv. Pole še ni našel dokončne zvočne identitete, čeprav zagotavlja minimalni napredek. Zato tudi rumena ostaja skrivnostno nedorečena, glasba, ki jo dela Pole, pa je kljub očitkom še naprej polna potencialnih zvočnih nenavadnosti.

Jure Matičič