HUGH RAGIN

An Afternoon In Harlem

Justin Time, 1999

Za Hugha Ragina zagotovo velja opažanje nekaterih boljših poznavalcev sodobne newyorške jazzovske scene, da je glede na izvajalske kvalitete, dosedanje delo in sodelovanja eden najbolj spregledanih ustvarjalcev. Na glasbenem prizorišču je nekje od zgodnjih osemdesetih let, začel je pri Roscoeju Mitchellu in Leu Smithu v Creative Orchestra, sodeloval z Anthonyjem Braxtonom, Davidom Murrayjem, Dizzyjem Gillespiejem, Maynardom Fergusonom, Andrewom Cyrillom in celo s Sunom Rajem, če mnogih zanimivih mlajših glasbenikov sploh ne omenjam, seveda pa je v zadnjih letih vodil tudi lastne ansamble ter z njimi in drugimi veliko snemal. A njegovemu lastnemu delu nismo posvečali niti dolžne pozornosti. Nase nas je spomnil z dobro sprejetim nastopom na letošnjem festivalu v Moersu v Nemčiji, ko je predstavil Trumpet Ensemble (štirje trobentači, pianist, basist in bobnar), s katerim je izvedel program, posvečen nedavno preminulemu Lesterju Bowieju. In s tem, ko nas je spomnil nase, smo se spomnili tudi na njegov zadnji, lani pri založbi Justin Time izdani album An Afternoon In Harlem. Na njem je Ragin v sedmih lastnih skladbah zgostil dosedanjo glasbeno pot, se opredelil do vplivov, ki so jih na njegov glasbeni profil imeli ključni glasbeniki, ter se jim hkrati poklonil s skladbami, ki so jim kar neposredno ali pa vsaj posredno posvečene. Predvsem se je ob tem albumu razkril za marsikoga nov podatek o pomembnem vplivu Suna Raja na Raginovo ustvarjalno držo. Sunu Raju je izrecno namenjena sklepna, najdaljša ter po zamisli in izvedbi ter tudi po zasedbi najbolj kompleksna skladba albuma When Sun Ra Gets Blue. Vendar je celoten album uokvirjen v refleksijo osebne Raginove izkušnje z Rajevim pristopom do glasbe in sveta, saj tudi uvodni in hkrati naslovni blues tega albuma prav tako sledi Rajevemu razumevanju bluesa. Za Ragina je bil namreč Sun Ra eden najboljših bluesmenov, kar jih je bilo do sedaj. Drugi pomemben vplivnež, upodobljen v glasbi na tem albumu, je Anthony Braxton, manj izrecno prisoten je tudi Roscoe Mitchell, medtem ko je David Murray kar osebno prisoten kot gost v obeh sklepnih skladbah albuma. No, sicer pa igra na albumu v prvih petih skladbah Raginovih kvartetov, v katerem so poleg njega še manj znani pianist Craigh Taborn, cenjeni basist Jaribu Shahid ter zelo dober bobnar Bruce Cox; proti koncu se mu pridružita še Murray in tolkalec Andrew Cyrille, in ne nazadnje afroameriški pesnik Amiri Baraka. Vtisi, s katerimi nam ta sklepna skladba postreže, nas seveda vrnejo v zlate čase sodobne afroameriške godbe in umetnosti nasploh. Čeprav lahko zaradi tematske raznorodnosti albumu očitamo določeno dramaturško, celo konceptualno nedoslednost in neenotnost, pa večina izmed skladb sama po sebi dokazuje odlične sposobnosti Hugha Ragina kot instrumentalista, skladatelja in vodje lastne skupine. Zasluži si več pozornosti.

Zoran Pistotnik