KIKO RODRIGUEZ

Dulce mujer de mi vida

Discomania, 2000

Leta 1998 je dominikanski pevec Kiko Rodriguez posnel eno najboljših plošč bachate. Njen naslov je Directo Al Corazon, na njej pa je deset pesmi: sedem čudovitih bachat in tri skladbe v ritmu merengueja. Rodriguez je tedaj bachate razvijal izredno počasi in pri tem puščal veliko svobode kitaristu Joseju Ramosu, enemu najboljših kitaristov v Dominikanski republiki, z umetniškim vzdevkom El Requinto Loco (nora kitara); s kitaro je ustvaril nekaj veličastnih solov, zato te skladbe redko trajajo manj kot šest minut. Kiko je z Reqintom Locom sodeloval že od vsega začetka in resnici na ljubo je treba povedati, da je Loco tudi kot glasbeni producent opravil večino dela ter pomagal pri prepoznavnosti. Za novo Rodriguezovo ploščo pa ta mojster na žalost ni več igral, saj se je pred kratkim preselil k novi zvezdi bachate – Zacariasu Ferreiri, pevcu, ki je kariero nekoč začel ravno kot spremljevalni glas pri Kiku Rodriguezu.

Odsotnost Ramosove kitare je tako prva stvar, ki nam pade v uho ob poslušanju plošče Dulce Mujer De Mi Vida Kika Rodrigueza, glasbenika iz vasi Tamboril nedaleč od Santiaga, dominikanske prestolnice glasbene industrije. Kiko Rodriguez se je z glasbo začel ukvarjati že pri desetih letih, prvi javni nastop pa je imel pri dvanajstih. Od leta 1994, ko je posnel odlično ploščo Y Los Claveles Mios!, ima za seboj že pet plošč, slavo pa si je prislužil z uspešnico El Verde De Tus Ojos, ki jo je posnel za prvenec, ko mu je ogromno pomagal Jose Ramos. Ob Dominikanski republiki je veliko nastopal še na sosednjem Portoriku, v ZDA, bil je tudi eden prvih bachaterov, ki je pred leti prišel v Evropo.

Kiko Rodriguez je v zadnjih dveh letih popolnoma zamenjal spremljevalno skupino glasbenikov, saj je od starih glasbenikov ostal samo še drugi kitarist Roberto Henriquez. Verjetno tudi zaradi tega plošča Dulce Mujer De Mi Vida v nasprotju z njegovimi prejšnjimi izdelki potrebuje kar nekaj časa, da se je človek navadi. Šele potem je mogoče izluščiti nekaj zelo simpatičnih skladb, med katerimi so recimo Llorando Mis Penas, Muriendo De Amor in Mi Mambo. Rodriguez jo na koncu sklene z venčkom uspehov Jibarita De Laresa, legendarnega portoriškega pevca, ki je vzor vseh dominikanskih bachaterov. Nobena od skladb pa na žalost ne preseže bachat pevčevih prejšnjih plošč.

Marko Jenšterle