TARWATER

Animals, Suns and Atoms

Kitty-Yo/Nika, 2000

Postranski izlet Rolanda Lippoka in Bernda Jestrama, ki sicer združujeta delo v nemških postrockovskih prvoligaših Kreidler in To Rococo Rot, počasi in zanesljivo dobiva značilnosti prave, redne zasedbe; njun tretji album je že na ravni polnovrednega izdelka. Temu pritrjujejo vložen trud in zgoščene ideje, daleč od hitro pripravljene glasbe večine tako imenovanih stranskih projektov. Z urejeno obliko pesmi in uporabo vokalov sta zašla v področje art popa skoraj analitično natančno zgrajenih struktur, kjer je čustvena sestavina reducirana na goli učinek človeškega glasu. Odmeve tako odtujenih posegov lahko posredno najdemo v sonarodnjakih Kraftwerk ali jih v splošnem pripišemo kar privzgojenemu nemškem duhu. Z bistveno razliko; Tarwater ohranjata naravno barvo glasu in njuna lirika ne sledi prelomnim tehnološkim izsledkom. Je prej modernistično poigravanje z deviacijami v naravnem okolju, ki v kvazi resnobni interpretaciji ponuja razumevanje dvojnosti v enem. Je opozorilo s humornim podtonom, ki se zaveda (ne)pomembnosti sporočil v pop kontekstu, in uživa predvsem zase. Ne le zato, Tarwater ni običajen pop duo. Izkušnje, nabrane v eksperimentalnih formacijah na meji med elektroniko in jazzrockovskimi fuzijami, sedaj izrabljata v korist celovitega ritmičnega kolaža. Osnovo ponujajo zazankane melodične linije, ki se jim pridružijo mehanični udarci tolkal ali elektronske naprave. Odločajo podrobnosti. Z občutkom za notranji ustroj skladb odmerjata semple popačenih izvorov in iztirjene elektronske utrinke, ki se lahko v podaljških skladb zlijejo v eno z dubovsko obdelavo zvočnega gradiva. Rezultat je rahlo zatripan glasbeni fluid, ki teče sicer počasi, a po robovih pobira kar najširše. Zagotovo pa širše od večine (tudi neodvisne) produkcije danes.

Janez Golič