23 SKIDOO

23 Skidoo

Virgin, 2000

Angleški postindustrijski rock niti v najburnejših časih ni beležil lestvičnih uspehov, v nasprotju s kasnejšimi, predvsem ameriškimi, z masivnejšim zvokom in agresivno dekadentnim vokaliziranjem oboroženimi nasledniki, ki jih najbolje predstavljajo Ministry in Nine Inch Nails. Izvorne ideje so bile le preveč skrajne, osnovane na nelagodju in razkrivanju vseh vrst medijskih manipulacij s subverzivnim prevzemanjem sestavin. Relativen komercialen uspeh so krajši čas želi le Cabaret Voltaire, drugi so se držali svoje linije, ki je izključevala približevanje okusu občinstva. Ker se jih tržni vzponi in padci ne tičejo, tovrstne zasedbe delujejo še danes.

Pravzaprav so se ponovno aktivirale, kot je primer s kvartetom 23 Skidoo. V prvi polovici osemdesetih let so za sabo pustili tri albume (»klasični« Seven Songs, hudo eksperimentalni The Culling Is Coming in finalni povzetek Urban Gamelan), ki jih zaradi združitve prvobitnih ritmov Gamelana in potujitvenih efektov štejemo v vrh izvirnega posodobljenega rituala. Po razpadu je skupina praktično potonila v pozabo, njihove plošče pa so vse do danes ostale le na originalnih vinilih. Zato je bila toliko bolj presenetljiva novica, da naj bi 23 Skidoo po petnajstih letih objavili nov album, in to pri veliki založbi Virgin. Ugibamo lahko, da zaradi občasnega obnavljanja progresivne naravnanosti še z začetka sedemdesetih let.

Album, ki ne nosi posebnega naslova, bo zavedel marsikoga. Logično bo pomislil, da gre za prvenec kake nove skupine. Sicer pa je glasba na njem res pošteno drugačna od prvobitnega krika iz opuščenih tovarniških hal. 23 Skidoo so svoje ritmične variacije prečistili, posodobili in omejili. Vsaj enakovredni delež so prepustili številnim gostom, ki več doprinesejo k živemu gibanju glasbe kot originalni kvartet. Večinoma se začetni impulz že po nekaj udarcih umiri in steče mehanični tek. Veterani so se upehali, igrajo na karto tistega kančka drugačnosti, ki jih loči od množične hip hop produkcije. Njihova nemoč se posebej pokaže v neposredni primerjavi, skozi dva rappovska komada. Še največ naredi gostujoči Pharoah Sanders, s svobodno igro saksofona jih popelje iz zamaknjenega transa, in skupaj bi lahko že poživili jutranji program nacionalnega radia, ko napovedovalec poziva delovno ljudstvo k zgodnjemu vstajanju. A vprašanje, če bi kdo sploh še zaznal »motnjo« v programu.

Janez Golič