Letnik: 2000 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Potokar

BOBBY WATSON

Quiet As It's Kept

Red/Intek, 1999

Čeprav je medtem pri isti založbi že izšla Watsonova nova, v živo posneta plošča, je o Quiet as It's Kept vendarle potrebno napisati vsaj nekaj pohvalnih besed, še zlasti, ker se zdi, da je naslov kar nekako preroški in žal v veliki meri velja tudi za Bobbyja Watsona osebno.

Gre namreč za enega najlažje prepoznavnih saksofonistov zadnjih desetletij in prav gotovo tudi enega izmed nasploh najboljših altistov, ki je v treh desetletjih, odkar je aktivno prisoten na jazzovski sceni, posnel celo vrsto izjemnih albumov, kot sta na primer pri založbi Evidence objavljeni plošči Love Remains (1986) in The Year of the Rabbit (1987). Zadnja je poklon Watsonovemu velikemu vzorniku Johnnyju Hodgesu, in to več kot odličen.

Kljub temu se zdi, da Watson in njegove plošče ostajajo nekako neupravičeno v senci, bodisi zato, ker izhajajo pri italijanski založbi, ki naredi premalo za promocijo (tudi o angleških prevodih tekstov bi se dalo kaj povedati), bodisi zato, ker tudi njemu samemu ustreza nekoliko rezerviran položaj, v katerem morda lažje snema tisto, kar hoče sam.

Kakorkoli že, Watson je odličen altist, ki snema prav take plošče, in tudi za Quiet as It's Kept je mogoče to samo ponoviti. Spet gre za nekoliko zadržano, izjemno lirično in suvereno odigrano glasbo, ki očara s sijajnim Watsonovim zvokom in prepoznavnimi melodičnimi linijami; včasih si jih deli s prav tako zelo dobrim trobentačem Terellom Staffordom in pianistom Orrinom Evansom, medtem ko so drugi glasbeniki bolj ali manj ves čas v ozadju. To je plošča, ki očara zaradi navezanosti na tradicijo, po drugi pa s tem, kako učinkovito to tradicijo nadgrajuje. Watson je v tem mojstrski in prav zaželeno bi ga bilo spet kdaj slišati na domačih odrih.

Jure Potokar