Letnik: 2000 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Danijel Mežan

WE

Decentertainment

Liquid Sky, 2000

Ja, že kar nekaj časa je minilo, ko mi je zadnjič zastal dih ob zvočni ustvarjalnosti naših gostov. Pravzaprav je minilo že dobra štiri leta. Precej časa. Marsikaj se lahko zgodi v takem obdobju. Če vam spomin seže do tja, boste najbrž pomislili na njihov prvenec As Is. Dober zalogaj je bil, mar ne? Obilen in svež. Poln izvirnih zamisli in zvočnih rešitev. Dub je širil kužni virus, jungle je krepil našo telesno kondicijo, ambient pa skrbel za učinek zamaknjenosti. Eksperiment je bil na vrhuncu. Zvočni 'heroj' pa rojen.

A podobno, kot je v zadnjih letih upešal zagon novomeške scene, je utrpel 'pogubo' tudi ustvarjalni zagon kolektiva We. Kult prvenca se je kaj hitro utrdil v pozabi. Sama glasba pa ni imela dovolj trdnih osnov, da bi originalnost in pomen 'trenutka' proizvedla z lastno močjo. Podzemna stališča, intelektualni vzgibi in filozofske tendence, ki so nekaj časa obvladovali položaj umetnikov tega velemesta, so se izgubili v potrošniški družbi. Konzumenti zvočnih podob pa so bili bržkone namenjeni predvsem v plesne dvorane. In potem nestrpno čakaš nekaj let. Kaj je lepšega, kot nova plošča priljubljenega umetnika, mar ne? Ha. Mogoče pa čakaš predvsem dvorezen meč. Prejšnje leto je to vsekakor potrdilo. Square Root Of Negative One je bil pač zadetek v prazno. Mislim, da še nobene plošče nisem bolj 'okurcal'. In pazi! Mine cela tri leta. Mar so mogoče v tem času iskali pravo zvočno identiteto? Ali mogoče sploh niso vedeli, kam bi izvirne zvočne zamisli še 'prelili'? Kam naprej? Kdo bi vedel. In trušč se je počasi polegel. We so postali, vsaj na mojem 'meniju', zgolj še eden od bendov. Togost breakbeatov in predvidljiv ter 'prazen' ambient sta bila pač prehud udarec.

In potem smo šli naprej. V 'prelomno' leto 2000. In v tretje gre najbrž rado. A tokrat vstopam brez pričakovanj in 'omejitev'. Zavedam se, da so pričakovanja o novi zvočni revoluciji povsem odveč. Tako je tudi prav. 'Zlekni' se v naslanjač, privij jakost do konca in uživaj. Edini recept, ki ti lahko pomaga.

Pred menoj je čistokrvna in nepretenciozna 'chill out' plošča. Album, ki kar straši s poenostavljenim in hedonističnim konceptom. Popolna 'retro' plošča, dragi moji. Z nekoč že slišano 'vsebino', a daleč od predvidljivega konca. In s tem se sploh ne obremenjujem. To so pač We - prepoznavni in samosvoji kot vedno. Zdi se mi celo, kot da poskušajo tokrat reciklirati kar sebe. Ali bolje - nadaljevati tam, kjer so pred časom bržkone 'zgrešili' bistvo. V svetu trenutnih impresij in 'velikih' zvokov. Tam, kjer je pomembno predvsem zmerno odmerjanje in 'igranje' s skorajda neslišnimi zvočnimi 'detajli'. Repetitivni ritmi so ponovno nadvse preprosti in bujno celoto zgolj držijo skupaj. In ko boš enkrat pozorno prisluhnil celoti, se ti bo 'sporočilo' razkrilo samo od sebe. Bržkone velika vrnitev na 'sceno'.

Danijel Mežan