Letnik: 2000 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Rajko Muršič

DRUGA GODBA 2000

Ljubljana, od 29. 5. do 10. 6. 2000

Po lanskoletnem prazničnem in zelo napornem programu so se organizatorji letos nekoliko unesli – a le toliko, da so lahko ponovno dokazali neuničljivost in enkratnost Druge godbe. Letos je bilo za odtenek manj zvenečih imen in manj koncertnih večerov, med katerimi so bili tudi prosti dnevi. Rednemu uporabniku zelo prijazna odločitev organizatorjev je pokazala, da računa predvsem na stalne obiskovalce, kar je vsekakor dobro znamenje za prihodnost Druge godbe. Ne bom okolišil: največ sem pričakoval od Khaleda, na čigar ljubljanski nastop sem čakal več kot dvanajst let. No ja, saj ni razočaral, navdušil pa tudi ne. Morda je bil razlog v obupnem mrazu, ki je očitno zelo zmedel nastopajoče, še bolj verjetno pa je, da se je Khaled po udarnem začetku zbal, da bi mu stvari ušle iz rok, zato je najprej upočasnil tempo, potem pa poskušal igrati na karto novejših sentimentalnejših uspešnic. Pri meni niso vžgale, poslušalstvo pa je sodelovalo brez zadržkov. Da gre za enega najboljših pevcev, kar jih danes najdemo v popularni glasbi, ni prav nobenega dvoma. Khaled je mojster nad mojstri. Prijetno presenečenje je bila tudi spremljevalna zasedba, predvsem njen malodane swingovski pihalsko-trobilni trio.

Nepričakovano prijetno presenečenje je bil nastop skupine Bast, ki je za zdaj, dokler si ne izmislimo novega, ni mogoče strpati v noben predalček. Udarna, ritmično nabita, a na trenutke tudi eksperimentalna in premešana godba z vseh vetrov ne bi bila možna niti brez glasbenega koncepta in konkretnih zamisli, ki se jim pozna »kilometrina«, niti brez izvrstnih vložkov posameznih instrumentalistov, med katerimi sta še posebej izstopala kontrabasist Tomaž Grom in obarvani muzikantski hudiček, klarinetist Boštjan Gombač. Prvič po dolgem času sem dobil občutek, da imamo generacijo glasbenikov, ki jim glasbeni šomoštri niso zacementirali mentalnih notnih plašnic.

To je s svojo iskrivostjo pokazal tudi trio Terrafolk (oz. Kr' neki, kot so se predstavljali sami), ki nas je vedril med odmori na dvorišču Križank. Z vseh vetrov (še posebej vzhodnih, kar me je še posebej navdušilo) napaberkovane melodije so izvajali drzno in sproščeno, obenem pa z distanco, češ, mi smo tukaj samo zato, da med pavzami ne bo tišine, vi pa pojdite na pivo. Kar zadeva mene, je bil Terrafolk najprijetnejše presenečenje letošnje Druge godbe.

Prijazno presenečenje je bil tudi nastop družinskega tria ali kvarteta Volk folk iz Brkinov. Ko se je triu, ki je sveže in dinamično izvajal viže in pesmi z njihovega domačega konca, pridružil še dedek – bobnar, so zaigrali tako, kot bi si za preporodne ljudskoglasbene skupine na Slovenskem lahko le želeli. Pri tem sta bila v glavnih vlogah šestnajstletna hči in desetleten sin vodje zasedbe!

Tudi trio Lazonta, ki smo ga doslej poznali kot Istrianske mužikante, je dokazal, da sodi med najatraktivnejše tovrstne domače zasedbe. Tokrat je, še bolj kot doslej, prišla v ospredje tržaška diatonična harmonika, trieština, ponovno pa so nas navdušili tudi z ubranim in odločnim petjem. Akustični večer je sklenila švedska skupina Triakel, ki me, tako kot Khaled, ni posebej navdušila, razočarala pa tudi ne. Monotonost je bila morda še najbolj moteča, na drugi strani pa nas je navduševala izvrstna pevka Emma Härdelin s kristalnim, a tudi močnim in odločnim glasom.

Tretji večer Druge godbe je bil jazzovsko obarvan. Čeprav je bil njegov namen odstiranje obzorij, je le še enkrat dokazal, da je tradicionalen jazzovsko-improvizatorski koncept v slepi ulici. Seveda mora Druga godba segati tudi v tovrstne sfere, toda morda bi vendarle bilo bolje, če bi si upala iskati nepredvidljive klone, zlitja in nemogoče kombinacije vedno novih godb na margini pozornosti.

Kljub sedaj že dobro znanemu klasičnemu arsenalu zvočnih domislic Zlatka Kaučiča in trudapolnem pihanju saksofonista in basklarinetista Achilla Succija duet ni navdušil. Succi se je sprehajal po svojih solipsističnih zvočnih poljanah, Kaučič mu je poskušal slediti, a pravih glasbenih domislic ni in ni bilo. Dolgčasa pa tudi ne. Nič posebnega.

Bogat jazzovski večer letošnje Druge godbe je nadaljevala zasedba, ki nam je morda ostala še največ dolžna: The Vandermark Five. Saj ne rečem: rutinirano in tu in tam prebojno muziciranje, postmoderna mešanica povojnih jazzovskih slogov in (žal le na trenutke) z muzikalično energijo nabit nastop. Kaj je potem manjkalo? Nepredvidljive muze, ki se ponavadi tako rada lepi na neulovljivo improvizacijo. Predvidljivost, skratka, je glavna cokla nesojenih upov ameriškega novega jazza.

Ko smo (končno!!!) na odru Druge godbe videli skorajda celo ekipo legendarnega Begnagrada, smo pričakovali, da bo to višek letošnje Druge godbe, pa še kakšnega festivala za naprej in nazaj. No ja, saj ni mogoče reči, da nas Bratko Bibič and Co. ne bi navduševali z dobrimi starimi in novimi vižami (ter nas ponovno opozorili na dejstvo, da je bil Begnagrad ena tistih skupin, ki se pojavijo enkrat na desetletje – ali še redkeje), toda do konca navdušili nas tudi niso. Za odličen nastop pač ne zadoščajo le briljantne glasbene ideje.

Na videz brez idej, vendar z ostrino nabrušene sekire je godel madžarski saksofonist Akosh Szelevenyi. Sprehod skozi zgodovino free jazza je sicer trajal nekaj minut predolgo – v prve pol ure smo pač slišali vse, kar je bilo treba slišati – toda že dolgo nas neki glasbenik ni napadel v takšnem afektu. Bobnar Philippe Foch, basist Bernard Malandain in baritonist, violinist in saksofonist Joe Doherty so Akoshu komaj sledili. Skoraj si ne predstavljam, kako bi izzvenel Akosh S. Unit, če bi vsi igrali na Akoshevo vižo.

Iskreno navdušenje je požela karibska zasedba Brother Resistance and The Rapso Riddum Band. Rapsa je vsekakor bistveno bližje reggaeju, kot bi morda želeli tisti, ki iščejo njegovo specifično razliko v calypsu in drugih nejamajških karibskih zvrsteh. In prav v tem se je skrivala uspešna predstava skupine, ki sta ji dali piko na i spremljevalni pevki Yma America in Mirta Junco. Dinamičen nastop s suverenim petjem Lutala Makossa Masimba in s čvrsto ritmično ekipo, ojačeno s kovinskimi bobni, je še enkrat potrdil dobro staro spoznanje, da se najzanimivejše stvari dogajajo tam, kjer se meša največ različnih vplivov z vseh vetrov. Upam, da naše prvo srečanje z rapso s Trinidada in Tobaga ne bo tudi zadnje.

Prijetno osvežitev je prinesel tudi nastop kamerunske pevke Anne-Marie Nzié s čvrsto in sinkopno zamotano poliritmično spremljevalno zasedbo. Prezapletena je bila spremljava, da bi lahko glasbi sledili na prvo žogo, a prav v bogatih aranžmajih se je skrivala izrazna moč zasedbe, ki jo je z nezgrešljivo suverenostjo vodila izvrstna in z življenjsko energijo nadpovprečno obdarjena pevka Anne-Marie Nzié. Ali njen čas res šele prihaja?

Rizwan-Muazzam Qawwali je druga kavali zasedba, ki smo jo lahko spremljali na naših odrih. Pokojni Nusrat Fateh Ali Khan je bil res prav iz posebnega testa, toda tudi zasedba z dvema vodilnima pevcema, Muazzamom Alijem in Rizwanom Alijem Khanom, ni napravila prav nič bledega vtisa. Dva pevca z različnima glasovoma in z opazno različnima načinoma virtuoznega melizmatičnega, pogosto improviziranega vokaliziranja, sta pričarala neverjetno atmosfero, v katero nas lahko zapelje le glasba. Ko so se tradicionalnemu zvoku Rizwan-Muazzam Qawwalija pridružili še sodobni žurerji z držo, preverjeno eksplozivni Fun-Da-Mental, smo pričakovali, da nas bodo združeni pakistansko-britanski muzikanti gladko popeljali na sam konec zvena. No, saj so pripravili peklensko atmosfero, tu in tam iztresli tudi kakšno krepko, toda srečanje sodobne rapovsko-plesne alternative in posodobljene pakistanske tradicije – kljub očitnemu spoštovanju Akija in Impi D-ja do mojstrov kavalija – ni obrodilo tistih presežnih sadov, ki so jih najavljale fanfare elektronike in vokalov. Pravzaprav so nam ostali dolžni oboji: Fun-Da-Mental, ki so že pred leti dokazali, da izvrstno obvladajo svoj posel, in Rizwan-Muazzam Qawwali, ki so nas ravno dovolj razvneli, da si želimo njihovega čimprejšnjega samostojnega nastopa.

Edina napaka organizatorjev je – po mojem – bila, da so uvrstili pakistansko-britansko navezo na začetek sklepnega večera Druge godbe. Kdorkoli bi se pojavil na odru za Fun-Da-Mental, bi pač imel težave. Sila (pardon, Neočekivana sila koja se iznenada pojavljuje i rešava stvar) je morala začeti v atmosferi, ki je bila vsaj deloma ustvarjena na sorodno, a vendarle precej drugačno vižo. Klasična rokovska zasedba (dve kitari, bas in bobni – ter seveda še mešanje zvoka) izvaja glasbo, ki sicer nastaja v čipih. Toda break-beat, trip hop in kar je še sorodnih sodobnih plesnih zvarkov, je možen tudi v živo, z muzikanti s »klasičnimi« glasbili. Zasluga za celoto gre motorju skupine, bobnarju Nemanji Ačimoviću, ki z mišicami imitira in nadgrajuje elektronske vozle. Fantje se držijo pravil sloga in navdušujejo s koordinacijo ter s stalnim prestavljanjem »sile« v vedno višje prestave.

Tudi zadnja skupina zadnjega večera letošnje Druge godbe je prišla, podobno kot prejšnje tri, iz povsem druge scene. Mestre Ambrosio so – ne le tu in tam – navduševali s folkersko neposrednostjo, ki je nekoč označevala predvsem irske preporoditelje, spoštovali so vsa zlata pravila popularnih godb, za nameček pa so svoje muzikantstvo utemeljevali na pestri ritmični ponudbi brazilskih širjav. Na trenutke so delovali konfuzno – ne v komadih, temveč v sosledju – toda vseeno so pričarali dostojen konec festivala.

Še!!!

Rajko Muršič