EDWARD ELGAR: GEROCTIJEVE SANJE

Festival Ljubljana, Cankarjev dom, Ljubljana, 5. 7. 2000

Otvoritev Festivala Ljubljana je dogodek, od katerega ne kaže pričakovati posebnih novosti, saj gre za utečen ritual, ki se odvija po predvidenem scenariju, to je razumljivo. To, česar pa vendarle nismo popolnoma razumeli, je izbor uvodnega programa. Kajti ne glede na moč in izpovednost Elgarjevega oratorija bi v uvodnem koncertu pričakovali kaj bolj svežega in inovativnega ali vsaj prvovrstno izvedbo, kot je v navadi na festivalih v tujini. Kot bi želeli organizatorji Festivala projicirati v ljubljansko okolje glamour velikih evropskih festivalov, a to je za ozki slovenski prostor morda malce smešno, če ne kar groteskno. Vse to kaže na dve dejstvi: da se je vodstvo festivala oprijelo managementa, prilagojenega okusu (in denarnici) meščanske festivalske publike, kakor tudi to, da niti Evropski mesec kulture niti Evropska glasbena noč in Musica Danubiana ali drugi poskusi uvajanja novosti v glasbeno dogajanje do sedaj niso obrodili sadov in ostajajo v senci velikih prireditev. Prvo dejstvo je razumljivo, drugo ne. Glede na to, da je letos Ljubljana tudi prizorišče Manifeste, bi lahko obiskovalcem v glasbenem smislu ponudili kaj bolj svežega, novega, kar bi izvrstno sovpadlo z izborom sodobne umetnosti.

Pustimo vsakoletne polemike ob Festivalu, v upanju, da bo morda nekoč le drugače. Kljub vsemu gre za načrtovano serijo koncertov in prireditev, od katerih jih je vsaj nekaj resničnih biserov, sicer pa je festival zasnovan za več okusov, to je za poletno dogajanje v Ljubljani tudi prav. Vključitev Ljubljanskega gradu, Cankarjevega doma in drugih prizorišč v dogajanje pomeni odlično potezo, saj smo bili poslušalci spričo muhastega vremena že nekajkrat izpostavljeni neprijetnim presenečenjem in prikrajšani za uživanje v večeru. Zlasti Ljubljanski grad se je že izkazal za enkraten prostor, ki ostaja za zdaj skorajda neizkoriščen.

Otvoritveni koncert je izzvenel dokaj grandiozno, četudi je tehnično dovršeno petje glavnega solista Alexandra Browna v vlogi Geroncija zvenelo nekako naveličano in monotono, njegova drža na odru pa kot nastop starega rutinerja na enem izmed marginalnih prizorišč. Več vživetosti je pokazala mezzosopranistka Sarah Walker, katere kariera pa je glede na slišano verjetno doživela tudi že boljše trenutke. Najbolj prepričljiv med solisti je bil baritonist Erin Caves, ki je odpel vlogo duhovnika in angela smrti. Vlogo je interpretiral zrelo, suvereno in razgibano. Z ustrezno dinamiko in izredno spevno je soliste spremljal zbor, ki je pomenil eno svetlejših točk večera; sestavljali so ga pevci Akademskega zbora Ivana Gorana Kovačiča iz Zagreba in Zbora Opere in baleta SNG Maribor. Vlogo je korektno izpeljal tudi Simfonični orkester RTV Slovenija.

V nadaljevanju bi lahko polemizirali, ali je bil problematičen izbor programa ali izvedba sama, saj bi angleški gostitelji v glasbeni zgodovini ali sodobnosti gotovo lahko našli kaj manj konvencionalnega, bolj svežega, zanimivega in primernega. Konec koncev je bil koncert posvečen proslavljanju rojstnega dne kraljice matere. Lahko bi dejali, da je bilo strogi britanski protokol kar čutiti, le da se je znašel na napačnih zemljepisnih koordinatah, saj je bilo tudi za mlahavo in melanholično slovensko dušo vse skupaj le malce preveč statično. Nič čudnega torej, da je vsebina zvenela dokaj prazno, verjetno ni bila v zabavo niti interpretom.

Preživeli smo torej glasbeno pretežno nezanimiv, vendar pričakovano protokolaren uvodni večer Festivala Ljubljana. Organizatorjem Festivala čestitamo za veščo managersko potezo z uspešno prodajo srednjerazrednega koncerta, ki pa je nedvomno zadostil vse tiste, ki se na Festivalu pojavljajo bolj iz družabnih in službenih razlogov, drugim pa preostane pričakovanje naslednjih koncertov, od katerih jih bo nekaj nedvomno preseglo kvaliteto uvodnega.

Marina Žlender