LEIPZIŠKI GODALNI KVARTET

Festival Ljubljana, Ljubljanski grad, Ljubljana, 11. 7. 2000

Poslušalci koncerta Leipziškega godalnega kvarteta smo bili nedvomno priča eni najboljših prireditev letošnjega festivala, saj je celoten večer minil v mojstrski izvedbi predstavnikov dunajskega klasicizma ter prve in druge dunajske šole.

Leipziški godalni kvartet spada v kategorijo neoporečnih profesionalcev, ki na mednarodnih odrih doživljajo buren aplavz navdušene publike. Brez pompoznih napovedi, vendar z enkratno predstavitvijo glasbene vsebine, so popolnoma očarali tudi obiskovalce koncerta na Ljubljanskem gradu. Sestavljajo ga nekdanji člani orkestra Gewandhaus, Andreas Seidel, Tilman Büning, Ivo Bauer in Matthias Moosdorf, ki so se odločili za samostojno pot v komorni zasedbi. Po izpopolnjevanju pri slavnem kvartetu Amadeus, Gerhardu Bosseju in drugih, so se usmerili v izvajanje del predstavnikov prve in druge dunajske šole, obenem pa so bili tudi pobudniki »Bethovnovega ciklusa«, kjer je šest glavnih evropskih kvartetov sodelovalo v izvajanju Beethovnovih godalnih kvartetov v večjih evropskih mestih. Posneli so celoten Schubertov opus godalnih kvartetov ter tudi dela Paula Dessaua, Antona Weberna, Hansa Eislerja in T. W. Adorna, trenutno pa snemajo zbrana dela skladateljev druge dunajske šole.

Kvaliteta Leipziškega godalnega kvarteta je nesporna in za svoje delo so prejeli doslej že več mednarodnih nagrad. Med drugim so dobili drugo nagrado radijskega tekmovanja ARD v Münchnu, nagrado Siemensovega glasbenega sklada, štipendijo sklada Amadeus in nagrado bratov Busch. Za uspešno uveljavljanje moderne in sodobne glasbe so leta 1993 prejeli Schneider-Schottovo nagrado mesta Mainz.

Program koncertnega večera na Ljubljanskem gradu je bil torej za kvartet značilen, predvsem pa v celoti mojstrsko izveden. Beethovnov godalni kvartet je bil odigran brezhibno, z natančno in uravnoteženo dinamiko ter skoraj Mozartovsko igrivo virtuoznostjo. Glasbeniki so pokazali vrhunsko uigranost, ki se kaže v natančnih vstopih in skupnem muziciranju; resnično so delovali kot en sam organizem.

Sledil je Bergov godalni kvartet v c-molu, ki je v primerjavi z Beethovnovo razgibano dinamiko mnogo bolj ponotranjen in liričen. Delo je nastalo v času avtorjevega prehoda iz zgodnjega, poznoromantičnega obdobja v ekspresionistično obdobje. Lirična dramatičnost skladbe je bila izvedena z velikim občutkom za barvno in dinamično niansiranje ter s subtilnimi prehodi, ki so poudarili izpovednost.

Razvpiti Schubertov samospev Smrt in deklica, ki ga je skladatelj uporabil kot temo v godalnem kvartetu št. 15 v d-molu, je značajsko določil glasbeno vsebino. Le-ta je pretežno viharniška, tipično romantična, iz nje pa veje slutnja smrti, ki jo je ponovno izpostavil v sklepnem Prestu, v katerega je vpletel odlomek iz samospeva Vilinski kralj. Člani kvarteta so polnokrvno občutili stopnjevano silovitost in slikovito izraznost, obenem pa smo lahko ponovno občudovali mojstrsko uigranost in briljantno izvedbo.

Res je, čudovito je poslušati mojstre.

Marina Žlender