JOSÉ CURA IN ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Festival Ljubljana, Cankarjev dom, Ljubljana, 14. 7. 2000

Večer opernih arij s slovitim solistom Joséjem Curo, ki ga mnogi imenujejo kar četrti tenor, je minil povsem netradicionalno operno. Znan po barvitem in jedrem glasu ter igralskem talentu in scenski improvizaciji, je José Cura uspel vnesti v sicer odrski nastop veliko mero šarma in dinamične razgibanosti, ki nam je pete vloge približala neposredno, človeško, že kar ironično zabavno. Svež in sproščen nastop pevca in dirigenta kaže na nesporno obvladovanje igranih vlog ter poigravanje z glasovnimi zmožnostmi, ki ju obvlada do te mere, da lahko z njimi pozabava sebe in občinstvo, ki to svežino in lahkotnost seveda sprejema navdušeno. V bistvu pa je pronicljivo naštudiran nastop z dobro mero osebnega šarma in čutom za ugajanje izjemno luciden način približevanja opere publiki v času, ko je umetnost že presegla togost predvajanja in meje med odrom ter publiko. Približevanje vlog in občutenj opernih oseb s posrečenimi skeči na odru, ki delujejo kot nekakšni gagi, pa je pronicljiva domislica animiranja publike, pravzaprav popularizacije opernih arij, ki so po značaju vezane na gledališče ali odrsko predvajanje. Do sedaj so klasično opero poskusili posodobiti s sodobno scenografijo, z multimedialnimi predstavitvami, José Cura pa je problem rešil na popolnoma človeški ravni, ki ostaja umetniško dovršena, obenem pa do te mere posplošena, da poslušalcu omogoča vživljanje v osebnost glavnega protagonista ali pa vsaj osvajane deve. Joséja Curo smo tako lahko opazovali kot opernega pevca s čarobnim glasom, kot latino lepotca, kot igralca in atleta. Seveda pa je to prepuščeno nam samim, tenorist je svojo vlogo pevca opravil popolnoma korektno in odlično, scenarij pa nam je bil le sugeriran in torej v pravšnji meri prepuščen.

Če se povrnemo k pevčevim glasovnim kvalitetam, bi lahko dejali, da mu laskavo, četudi nepotrebno imenovanje četrtega tenorja pripada povsem upravičeno. Močan, barvit ton z visokim razponom, zanesljivimi višinami in izrazitim koloritom. Ravno barvitost in polnokrvnost glasu, ki mu pevec pridružuje luciden in duhovit nastop, dajeta interpretaciji poseben šarm, značilen za njegov nastop, ki je profesionalno neoporečen, živahen, prisrčen in človeški. Njegov nastop bi torej lahko označili kot namerno razbijanje mita o statični in glamurozni operi, katere junaki in njihova čustva so lahko poslušalcem blizu prav zaradi njihove »vsakdanjosti«.

José Cura pa se nam ni predstavil le kot tenorist, marveč tudi kot dirigent. Tudi v tej vlogi prevladuje njegova temperamentnost, kar se kaže v vodenju orkestra, ki je nenadoma zažarel v sočni barvitosti. Pri tem je treba omeniti, da Cura do orkestra ni pristopil didaktično ali vehementno superiorno, marveč z minimalistično gesto in profesionalno zahtevnostjo, s katero je moč vzpostaviti stik le z dobro pripravljenim in uigranim orkestrom, kar je orkester Slovenske filharmonije tokrat tudi bil. Pa ne le pod vodstvom Joséja Cure, marveč zlasti v veščih rokah Marka Letonje, ki je znal iz njega dobiti manj zagnano silovit, vendar enoten in pretehtan nastop.

Koncert je ponudil enako mero zabave in užitka, vsekakor pa navdušil poslušalce in poslušalke, ki so solista in orkester nagradili z ovacijami.

Marina Žlender