KONFRONTATIONEN 2000

Nickelsdorf, od 21. do 23. 7. 2000

Bert Noglik, eden plodovitih analitikov sodobnega jazza, je ob neki priložnosti primerjal razpravo o tem, kaj je jazz in kaj ni, z znanim prizorom iz filmov Charlieja Chaplina, ko junak skuša zapreti kovček z oblačili, viške pa s škarjami preprosto odreže. Tovrstnim polemičnim razpravam, ki vodijo prej v zaostrovanje, kakor pa k razjasnjevanju, smo bili priča tudi ob nedavnem, odlično koncipiranem 41. Jazz festivalu v Ljubljani. Kaj šele, če bi se v dolini šentflorjanski zgodil jazz festival s programsko vsebino, kakršno gojijo v Nickelsdorfu na avstrijskem Gradiščanskem. Konfrontationen se redno pod konec julija navezujejo na bogato izročilo jazza, s poudarkom na improviziranih vsebinah, in se lahko ponašajo z uspešno izvedbo že 21. leto, klubski koncerti pa trajajo še nekaj let dlje. In vse skupaj za blagor razmeroma nepopularne godbe in maloštevilnega občinstva, toda države z ustrezno razvito glasbeno kulturo ne dvomijo v potrebnost umske refleksije o sodobni glasbi in o nujnosti njenega javnega priznanja ter državne podpore - vse to šteje h kulturnemu samoumevanju družbe. S tem se ne krepi le ponudba prirediteljev in nastopajočih, temveč predvsem kritična masa občinstva, ki kristalizira kvalitetno od larpurlartističnega.

Kontinuiteta avansirane glasbene ponudbe v Nickelsdorfu se seveda naslanja na jazzovsko tradicijo in izhaja iz nje, dasiravno bi prenekatera kritiška peresa iz bolj introvertiranih krajev - denimo naših - zapisala, da gre za prevarante. Tudi tista glasbena strujanja, ki se jih na podlagi golega nerazumevanja pogostoma označuje kot avantgardistična, denimo nedavni razmah improvizirane elektronske glasbe, se ne navezujejo le na lastno bogato zgodovino, ki sega v kolnske in pariške studie nacionalnih radiev petdesetih let, temveč tudi na teoretični okvir - nenazadnje na tezo Adorna, da naj bi glasba ne zaostajala za doseženim materialnim stanjem. Dosledno te misli uresničujejo tudi popularni žanri, le da je tamkaj glasba zgolj potrošniški žvečilni gumi, izdelek, ki ga po uporabi odvržemo.

Vzeto širše pa imajo nickelsdorfske Konfrontacije ne le glasbeno naslombo v free jazzu, temveč tudi v pripadajoči družbeni dinamiki. Časovno, intelektualno in emocionalno sovpadanje želja po glasbeni prenovi s političnimi in emancipiranimi gibanji tedanjega časa je free jazzu podelilo nesluten zagon, ki ga vzdržuje še danes. Res pa je, da sta se od šestdesetih let naprej družbena in socialna baza spremenili, aspekt ideološke programskosti je postal sublimnejši, razvile so se sorodne glasbene smeri, ki z jazzom nimajo nobene zveze več in ki jih premnoge okostenele jazzovske institucije nočejo doumeti. Z razvojem free jazza se je prevesilo ravnovesje od idiomatične, žanrske vezanosti na spontano, intenzivno in avtentično sporočilnost; spodbujene so bile številne glasbene smeri (posebej v Evropi), ki jih je le še pogojno mogoče obravnavati v okviru jazza, bi se pa v obstoječo pluralnost brez njega gotovo ne razvile. Glasbenikom sta se tako ponudili dve radikalno nasprotni, a legitimni možnosti: nekateri so namerno prelomili s tradicijo, drugi pa se osredotočili na njeno živo in ustvarjalno nadaljevanje. Izhajajoč iz ikonoklastičnih impulzov free jazza in sistemskih inovacij Nove (resne) glasbe, se je etablirala skupnost prosto improvizirajočih glasbenikov, ki sicer deluje na robovih uradnega glasbenega aparata, a so njeno vitalnost so medtem registrirale tudi institucije Nove (komponirane) glasbe.

Tako je festival konfrontacij tudi ustrezno naslovljen, saj je nedvomno redka priložnost, ko najdejo tako disparatni glasbeniki, kot so pionir žive elektronske glasbe Richard Teitelbaum, eden vodilnih jazzovskih bobnarjev Hamid Drake, član klasičnega godalnega kvarteta Tristan Honsinger, docela elektronski duet Voice Crack in hardkorovski pevec Didi Bruckmayr, skupni glasbeni jezik. Seveda je sčasoma tudi tako imenovana neidiomatična improvizacija razvila ne le metodološke principe, temveč celo stilske poteze, tako ne preseneča, da je medtem mogoče o ekstatično ekspresionističnem free jazzu, izhajajočem iz tradicije Alberta Aylerja, govoriti kot o zgodovinskem stilu z lastnimi pravili. Konfrontacije v Nickelsdorfu so naravnane predvsem v izogib tovrstnim kodifikacijam jazza in se ne podajajo ustaljenim poslušalskim navadam. Za to, da se je festival obdržal »od časa zvončastih hlač do časa prebodenih popkov«, kakor je dejal John Corbett, kritik konservativne jazzovske revije Downbeat, je potrebna jeklena volja, vztrajnost, neomajna vizija, trmoglavost in kanček norosti, kar so odlike Hansa Falba, lokalnega gostilničarja, ki je od vsega začetka odgovoren za organizacijo in za programsko selekcijo.

Iz letošnjega programa štirinajstih koncertov velja omeniti predvsem svetovno premiero dueta švicarske pianistke Irene Schweizer in chicaškega bobnarja Hamida Draka, ki sta v visokem tempu v improvizacijo umeščala tudi teme manj znanih hardbopovskih melodij. Zagotovo pa je bil postulatom improvizacije najbolj zvest koncert re-strukturalističnega trobentača Axela Dörnerja, pevca Phila Mintona in Thomasa Lehna na analognem sintetizatorju, katerih glasba se je gibala skoraj izključno med šumi, v prosti atonalnosti. Omeniti velja še izvrsten koncert flamskega pianista Freda Van Hoveja in pozavnista ostrega tona Johannesa Bauerja, ki bi sicer morala nastopiti v ustaljenem triu s francosko pevko Annick Nozati, a jo je nekaj dni pred nastopom prehitela smrt. Tako je njun koncert izzvenel v izrazito temnih barvah, z bogatimi grozdi tonov na klavirju in občasnimi preparacijskimi posegi v notranjosti. Program festivala se je posebej posvetil tudi dvema v zadnjih letih precej razmahnjenima trendoma: reduktivnim in minimalističnim tehnikam ter elektronski transformaciji zvoka v realnem času. Slednje je bilo moč slišati, vsaj zgodovinsko gledano, kar od pionirjev žanra - Richard Teitelbaum je z živo elektronsko glasbo pričel že v petdesetih letih, skupina Voice Crack pa je pod konec sedemdesetih uvedla metode za elektrifikacijo najbolj banalnih objets trouvees. Koncert tria pianista in skladatelja Oskarja Aichingerja, ki je sicer baletni korepetitor pri dunajski nacionalni operi, je predstavil samosvoje videnje dihotomije komponirane in improvizirane godbe, kakršnega zaradi plavajočih meja med njunimi robovi zasledimo le poredko.

V času neustavljive homogenizacije in prilagajanja individualnih okusov splošnim normam zahodnoatlantske skupnosti, katere kulturna politika se vse bolj nagiba k afirmativnemu zabavljaštvu, dobivajo tovrstne puristične aktivnosti, kakršne gojijo na Konfrontacijah, pejorativni predznak drugačnosti. Nickelsdorf je, vsaj v naši bližnji okolici, oaza glasbene kreativnosti in inovacije, zavedajoč se pri tem pomena zgodovine - tako je bil tudi letos na sporedu koncert z glasbo Johna Carterja, ki se mu je poklonil nizozemski trio pod vodstvom klarinetista Aba Baarsa. Tudi on je dokazal tehnično briljanco in subtilno melodiko pri igri klarineta, kjer sta posebej izstopala avtentična flageoletna igra in tonalno prepihavanje tudi do treh oktav nad osnovno lego.

Improvizacija je ena najbolj razširjenih glasbenih praks, a vendar ena najmanj spoštovanih in razumljenih; je jezik komunikacije in kooperacije. Trendovski festivali tako imenovane svetovne glasbe, ki na lovorikah kulturnega neokolonializma kujejo milijone, misleč da so McLuhanova globalna vas, se ne zavedajo implikacij transkulturnih izmenjav in komunikacije, ki so inherentne zgolj in samo improvizaciji. Tako, kljub počasi naraščajoči afirmaciji v etablirani glasbeni kulturi, prosto improvizirana glasba še zmeraj hodi po robovih med žanri, metodami in viri financiranja - in očitno je v prisili skrbeti za lastno eksistenco tudi njena moč in trajna vrednost. Nenazadnje: dosežki improvizacije se bodo tudi v bodoče merili po stopnji kreativne povezovalnosti, po aktualnosti sporočilnosti in po glasbenem doprinosu obstoječi godbi, Nickelsdorf pa bo ostal zapisan kot ključno prizorišče.

David Braun