BU TEATER: Žlica za velike

London, 22. 7. 2000

Na mednarodnem festivalu, ki ga Gate Theatre vsako poletje prireja v londonskem delu Notting Hill Gate, je pod umetniškim vodstvom Phillipa LeMoina letos julija zaživel mesec predstav s prav raznovrstnimi gledališkimi umetniki z evropskega in zunajevropskega vzhoda, pod skupnim imenom East goes West. Poleg Rusov, Belorusov in Gruzincev se je s predstavo Žlica za velike (A spoonful for Adults) uspešno uveljavila slovenska skupina BU teater, ki izhaja iz skupine Betontanc, deluje pa v Ljubljani v Gleju. Med 17. in 22. julijem je s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije nastopila kar petkrat zapovrstjo.

Priložnost sem imela videti sklepno predstavo. Ozračje v malem avditoriju Gate Theatra nad značilnim londonskim pubom (ambient je, mimogrede povedano, dosti bolj preprost kot pri ljubljanskih različicah angleškega puba) je bilo naelektreno že pred predstavo, morda delno zato, ker je bilo med občinstvom precej Slovencev. Pričakovanje se je še povečalo, ko je v občinstvo prisedel sedemnajstčlanski ansambel gruzinskih lutkarjev, ki so že bili prispeli iz Tbilisija - njihove predstave Goethejevega Fausta so bile namreč na sporedu nekaj dni kasneje.

Predstava je bila fascinantna. Štirje protagonisti, dve ženski in dva moška, so nas držali kot začarane skozi 45 minut trajajočo alegorijo človeške otroškosti, ranljivosti, moči, optimizma in humorja. Srž izraza je bila v gibu, ki je bil globoko izrazen, obenem pa atletski in samovoljen. Ravno v tem je bil poseben čar: navidezno nekoordinirano dogajanje je bilo sestavljeno v simfonijo, v "fugato" individualnih gibanj, ki so kot simboličen aglomerat predstavljali določene vidike življenjskih dogajanj in interakcij, pri tem pa je bilo kot eno od pomembnih sporočil čutiti, da v takem dogajanju ne gre za prilagajanje, ampak za samoniklo izražanje vsakega posameznika. Vprašaj so postavili tudi pred marsikateri kliše, ki zadeva obnašanje in odnose med spoloma. Svet so pretresljivo postavili na glavo v sceni tik pred koncem predstave, ko se moški (ki ga bom imenovala "čarovnik") nebogljeno vrže v objem ženski (ki jo bom imenovala "vamp"), ona pa ga samo po sebi umevno dvigne v naročje in kot dete odnese prek odra, medtem ko se je on skoraj obupano oklepa. Klic po enakopravnosti na drugačen način! Naj bo tudi moškemu dovoljeno biti "šibak" in nežen, naj ima tudi on pravico do tihe prošnje za zaščito. Morda je bila prav ta scena emocionalni višek predstave. Mene osebno je globoko ganila.

Vsa dogajanja so gledalce dosegala na več nivojih. Predstavljeni "portreti" so bili zanimivi kombinatoričnemu intelektu, saj so se asociacije ponujale kar same. Tako smo v Igorju Dragarju videli "uradnika", ki stopica po prstih in daje dojem, da se bo vsak trenutek in vselej pravočasno umaknil in dal prav drugim, obenem pa je bil tudi "nadzornik". V Ivanu Peternelju je bil utelešen "čarovnik", mefistofelski šarmer, ki nas slepi z iluzijo, da je mogoče prav vse, obenem pa je bilo v njem nekaj licemersko "duhovniškega". V pojavi Alme Blagdanić se je kljub belemu predpasniku pridne mesarice ali morda pekarice utelesila žena vamp, v Janji Majzelj pa negotovo, malce zbegano dekle, za katero so še odprte vse poti, dobre in slabe, na levo in desno. Vendar so bile to le površinske "maske" neke vsakdanjosti.

Če pa smo - kot St. Exuperyjev mali princ - pogledali "s srcem", smo pod kožo iščočega dekleta zaslutili moč nepokvarjenosti in navihanost, v androgini ženi vamp toplino materinske energije, skozi vsemogočnost čarovnika je zasijala otrokova zaupljivost in v uradniku je poleg prestrašenosti prišla do izraza kvaliteta kompetentne urejenosti.

To so seveda osebne asociacije in imaginacije. Prepričana sem, da so v drugih gledalcih zabrnele drugačne strune - to je tudi smisel vsakega resnično umetniškega dogajanja.

Najmočnejši nosilec izraza, tako rekoč prevodnik, ki je omogočil, da so se v gledalcu brez strahu odprli subtilnejši sprejemniki, je bil prav zagotovo vseskozi prisoten humor. Tega je skorajda nemogoče opisati, vendar so mi ostali v spominu "cirkuški akti", ki so se sprva morda zdeli celo nekongruentni v kontekstu vse predstave, a so v nas vzbudili tisto skrito dremajočo željo notranjega otroka, da bi bili pravljično močni in vsega sposobni, pa da bi se tudi malo pobahali. Ker smo se s tem verjetno radi poistovetili, je prav ta epizoda izvabila prisrčen in sproščujoč smeh vseh prisotnih.

Očitno je bilo, da so vsi plesalci in igralci izredno visoko zastavili svoje cilje glede uporabe telesnega giba kot nosilca izraza. Ravno tako pa, da so ta cilj dosegli, in sicer tako v velikem gibu, ki proslavlja telesno moč, kot tudi v malih gibih, ki ponazarjajo subtilne čustvene premike. Prav ta povezava pa, ko med telesnim in duševnim gibanjem ni več razmejitve, je tisto, kar daje pantomimi njeno največjo veljavo.

Scena s srebrnimi "stenami", ki so lovile igro hitro menjajočih se svetlob in senc, pa inventivni glasbeni "collage", ki ga je k predstavi prispeval skladatelj Mitja Vrhovnik-Smrekar, sta do kraja podprla celoviti vtis.

Facit: Osvežujoče doživetje, ki je navdušilo tako raznolike poslušalce in gledalce, kot so Angleži, v diaspori živeči Slovenci in gostujoči gruzinski kolegi, je pokazalo, da je slovenska ustvarjalnost živa na vseh področjih, da se ob robu ustaljenih velikih gledališč (in koncertnih dvoran!) kar tare dragocenih talentov in navdihnjenih zamisli, ki lahko slovensko kulturo kjerkoli in kadarkoli vredno zastopajo na najvišji ravni.

Marina Horak