Letnik: 2000 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Janez Golič

LOU REED

Križanke, Ljubljana, 1. 8. 2000

Za vse so krivi The Velvet Underground. Najprej se je Lou Reed skozi njihovo delovanje v drugi polovici šestdesetih let izoblikoval kot egocentrična osebnost, ki se težko prilagaja drugim, tudi najbližjim sodelavcem. Ob njihovi kratki vrnitvi leta 1993 je njegova samovolja botrovala še hitrejšemu razpadu. Obenem je takrat stare pesmi namerno preoblikoval, da bi se izognil čisti nostalgiji, je svoj pevski delež s stalnimi zadržki v narativnem slogu pripeljal na rob prepoznavnosti. Tega načela se je posluževal tudi kasneje, na primer na turneji ob izdaji albuma Set The Twilight Reeling, kjer pa je v koncertni repertoar še vedno vpletal starejše pesmi.

V Ljubljano smo ga dobili še za spoznanje bolj zaprtega in samovoljnega. Brez besede pozdrava je kvartet v prenapolnjen avditorij z vsem orožjem ustrelil Paranoia In The Key Of E. Že tako nabita pesem je brez premora prešla v nevrotičen funk pesmi Original Wrapper, ki bi vsaj glede na intenzivnost igranja že pomenila vrhunec nastopa. A za popoln učinek zvočnosti in komunikacije z občinstvom je manjkala slednja. Lou je brezizrazno nadaljeval približno v vrstnem redu pesmi z novega albuma Ecstasy in se ustavil nekje na dveh tretjinah. Dovoljšna doza, če upoštevamo čez vse meje dobrega okusa razpotegnjene kitarske dvoboje v večini pesmi. Glavni »krivec« - spet Lou sam. Spremljajoča trojica je trdno in kompaktno opravila svoje delo, le Lou je pokazal, da mu je za tehniko igranja malo mar. Prepustil se je instinktu, le da so trzajoči kitarski sunki le redko zadeli na pravo mesto, vmes je bilo preveč napačnih (tako in drugače) prijemov, ki so večinoma rušili, namesto da bi gradili in stopnjevali. Vsaj glas mu še služi. V umirjenih pesmih je rjovel iz globine telesa, a ostal artikuliran, v rockovsko drvečih je bil zadržano jezen. Lahko pa bi bil še kako zadovoljen. Takega občinstva, ki glasno odobrava vsako potezo, nima povsod. In topel sprejem ogreje še tako hladno srce.

Lou se je po rednem delu programa in daljšem prigovarjanju občinstva še dvakrat vrnil na oder. Namenil nam je celo nekaj kot »hvala lepa« in precej lepšo, skoraj neokrnjeno Sweet Jane. Zadošča, in popravlja mešane občutke. Še enkrat ne more iz kože z Vicious, ki bi z uvodnim stopnjujočim se akordom lahko postala tudi Waiting For The Man. Ko je občinstvo začutilo, da bi lahko dobilo še kako staro poslastico, jo je Reed zares ponudil v presenetljivo natančno predstavljeni Perfect Day. Kot bi želel pokazati, da če hoče, zlahka zadovolji ...

Lahko ga sovražite, lahko ga obožujete. Lou Reed bo kakršna koli pričakovanja zavrgel kot nekaj, kar je izven njega. Pravi poklon občinstvu je sledil šele na koncu.

Janez Golič