GINO VANNELLI

Arena, HIT Hotel Casino Perla, Nova Gorica, 17. 8. 2000

»Videla sem, da se je iz kozarca, iz katerega ste med koncertom pili, kadilo. Bi mi lahko povedali, kaj je vseboval?«

»Le topel čaj.«

Bogve kakšno čarobno pijačo sem pričakovala za odgovor. Bogve kakšno čarobno moč sem pripisovala vsebini kozarca, ki naj bi dajala tako karizmatično in nadnaravno glasovno moč temu umetniku.

Kratek pogovor, ki mi ga je naklonil glasbenik, je sklenil osupljivo bleščeč glasbeni večer; vil se je med fusion in funky aranžmaji skoraj nezemeljskega banda, ki je spremljal velikega Gina Vannellija. Zakaj je bil koncert mojstra takega kalibra tako malo reklamiran, bo zame ostala skrivnost, vsekakor pa se je v Areni novogoriškega kazina Perla nagnetlo kar veliko oboževalcev kanadskega pevca, ki je prvič stopil na slovenska tla. Vannelli se je nekaj časa izogibal odrskih desk, ker je bil, kot mi je povedal, nekoliko sit koncertiranja in se je raje umaknil v razmišljanje. »Posvetil sem se drugim potrebam, poglobitvi v vero in iskanju osebne obogatitve s spoznavanjem drugih ljudstev,« je izjavil umetnik med pogovorom. »Ukvarjam se tudi s producentstvom in pravkar delam pri produkciji nove danske glasbene zvezde.« Vannellija navadno opisujejo kot odličnega glasbenika, mnogi ga poznajo obenem kot pesnika in filozofa. Odgovori, ki so bili sicer nekoliko daljši od zapisanega, so dajali vtis človeka, ki ne živi le od blišča glasbenega posla, saj mu življenjske vrednote veliko pomenijo. Kariera Kanadčana se uspešno nadaljuje že skoraj trideset let, v vsem tem času je svetu podaril zimzelene melodije. Tedaj je imel seveda veliko besede brat Joe, ki je skladbe markantno prepil s sintetizatorskimi vložki. Tokrat pa je Gino Vannelli slog preusmeril v čistejši fusion, kjer sta poleg glasu glavna soigralca klavir in saksofon, klaviature so le del kulis. Vannelli, ki prihaja iz kanadskega Montreala, je s seboj pripeljal pet odličnih kanadskih glasbenikov (Francois D’Amours, Alan Caron, Paul Brochu, Mario Luciani in Luc Boivin) ter glasbenega vodjo iz Los Angelesa, neverjetnega pianista Davida Goldblatta. Na turneji so skupaj pol leta, to se opazi pri izvajanju, ki se izraža v elegantnem in polnobarvnem igranju. Prva pesem na sporedu je bila romantična Crazy Life s prvega istoimenskega albuma,posnetega leta 1973, naslednja pa je bila skoraj nerazpoznavna Black Cars, povzeta z istoimenskega albuma iz leta 1985. Ta je namreč razodela publiki nov Vannellijev pristop do lastnih skladb, ki jih je očistil preteklih in tudi zastarelih mogočnih sintetizatorskih okraskov. People Gotta Move je prav tako naletela na toplo odobravanje občinstva v jazzy trenutku, ki pa se je nato pri naslednji skladbi spustilo v zasanjanost čutne Tierra de amores y sombras. Pri tej je Vannelli prikazal vse spretnosti pravega mojstra glasu. Z glasom ga je opremila narava, sam Vannelli pa je poskrbel, da ga je z leti izboljšal, to je dokazal tudi na slovenski premieri. Na koncertu je torej ponudil večinoma uspešnice iz preteklih let (z zadnjega albuma Slov Love (1998)je izvedel le eno pesem) in po poldrugi uri se je z energično King For A Day poslovil od razgrete publike. Seveda to ni bil konec: vsakdo v dvorani je upal, da se bo Vannelli spet prikazal na odru in zapel še nekaj komadov. Rečeno, storjeno: le tri skladbe je ponudil občinstvu, zadnja pa je bila pesem I Just Wanna Stop, na katero smo vsi že ves čas čakali.

Anastasia Purič