WOMAD

Reading, Velika Britanija, od 21. do 23. 8. 2000

Če bi ne bila slovenskega naroda cvet, bi poročilo z letošnjega festivala Womad pričela tako, kot so ga vsi novinarji, tokrat dobesedno vseh časopisov britanskega nacionalnega tiska. Nekako takole. "Womad je super. Tri dni se počutim, kakor da nisem v resničnem svetu, ampak na nekakšni terapiji ali družinskih počitnicah. Ljudje so sproščeni, stranišča in prhe so čisti, ni mi treba skrbeti, da bi se otroci izgubili ali da mi bo iz šotora kaj zmanjkalo. Nič od tega ne velja za Glastonbury ali Rock festival tukaj v Readingu," je povedala petintridesetletna profesorica biologije iz Leedsa, medtem ko je v krogu mlade družinice cvrla vegetarijanske klobase pred indijanskim šotorom na travniku ob Temzi, ki že dvanajsto leto zapored ob koncu julija gosti več kot dvajset tisoč obiskovalcev festivala Womad. V ponazorilo, da je prireditev res prava "orgija politično korektnih malomeščanov", bi navedla še eno izjavo zadovoljenega obiskovalca, po možnosti redno zaposlenega računalniškega programerja, nato bi natvezila dve ali tri o tako imenovanem boomu tako imenovane svetovne glasbe, ki naj bi ga potrjevali uspehi veteranov kubanske rumbe, o dobrih delih Petra Gabriela in o angleškem nebu, s katerega se za časa festivala kot zanalašč zdaj že peto leto smehlja poletno sonce, medtem ko nedaleč stran najbrž pada toča. Z nastopajočimi bi opravila v največ treh stavkih. Zagotovo bi omenila Youssouja N'Dourja in v vseh pogledih privlačno Rokio Traore ter katero izmed zasedb, ki prihaja iz kakšne bržkone oddaljene, zato v naših očeh eksotične dežele, na primer etno rock band Telek iz Papue Nove Gvineje. Sklenila pa bi z Womadovim šefom Thomasom Broomanom, ki je na vprašanje novinarjev, kaj je tisto, po čemer se Womad razlikuje od drugih festivalov, odgovoril: "Prijateljstvo. Prijateljsko vzdušje."

Toda jaz, kot že rečeno, nisem obzirna Angležinja, temveč čemerna Slovenka, zato me lahko vsako, še tako prijetno vzdušje spravi v slabo voljo. Če so mi lani grizli živce nikjer nikdar potrjeni hvalospevi o orjaškem prispevku Womada h globljemu razumevanju med različnimi kulturami, s katerimi so organizatorji zapolnili vsak predah med koncerti in popisali polovico svojega programskega kataloga, namesto da bi, kot se spodobi, pozornost raje namenili nastopajočim, sem letos vihala nos nad izborom ponujene glasbe. Pa ne zato, ker bi se mi program zdel zanič ali bi menila, da so organizatorji povabili premalo kakovostnih glasbenikov. Bila bi trapa, če bi trdila kaj podobnega, kajti razumljivo je, da se na prireditvi, kjer se v treh dneh na šestih sočasnih odrih zvrsti šestdeset različnih zasedb, najde nekaj za vsak, še tako nadut in petičen okus. Motilo me je to, da v sporedu nastopajočih nisem prepoznala le pol ducata glasbenikov; druge že dolgo poznam in sem jih za nameček tudi že slišala v živo, če ne na predhodnih Womadih, pa zagotovo kdaj prej v Ljubljani in Londonu. Nič nimam proti ponavljanju koncertov, iz lastnih izkušenj vem, da obstajajo glasba, ki se je ni mogoče naveličati, in glasbeniki, Youssou N'Dour je po moje eden izmed njih, za katere se ti vsakič znova zdi, kot da jih vidiš prvič, pravim le, da je ponudba peščice novosti nekam pičla bera za organizacijo, ki zase trdi, da je storila največ za promocijo svetovne glasbe v svetu, odkrivanje novih in neuveljavljenih talentov pa razglasila za eno svojih temeljnih nalog in prvi smisel obstanka. Sodeč po tem, da so zadnja leta vstopnice razprodane že tedne pred prireditvijo, letošnji program ni bil prikrajšan za presenečenja zaradi tega, ker bi organizatorjem zmanjkalo denarja. Ravno nasprotno. Prepričana sem namreč, da sta prav pomanjkanje konkurence in vnaprejšnje zagotovilo, da bo festival uspešno prodan, ne glede na program, tisto, zaradi česar se Womad počasi, a zagotovo levi iz vrhunske alternativne umetniške prireditve v prijeten in sproščen praznik rahlo alternativnega načina življenja, ki takole reduciran na učinek in počivajoč na starih lovorikah preprosto ne more prosvetljevati sveta okraj meja že osvojenega ozemlja. Da, tokrat se mi je na Womadu bolj kot kdaj prej stožilo po Drugi godbi, kjer se, pa naj novinarji flancajo, kar hočejo, še vedno vse - tudi vzdušje - vrti okrog glasbe ter glasbenikov. Zelo mogoče je tudi, da se motim in po Womadu udriham zgolj zato, ker so me v dolgih treh dneh samo dvakrat povabili na ples.

Pravzaprav samo enkrat – na koncertu ubranega, uigranega, na tričetrt pouličnega in na četrt teatralnega ansambla Spaccanapoli iz Neaplja, saj bi ritmično prerivanje v gneči pod odrom, na katerem je žvrgolel kongoleški slavček Papa Wemba, le s težavo uvrstila med plesne aktivnosti, medtem ko mi ob pogledu na mojstre mojstrov iz Burkine Faso, znane pod imenom Farafina, tako ali tako ni ostalo drugega, kot da otrdim, obnemim in se čudim. Po taktih mariači banda Chavan bi se sicer lahko zavrtela, toda morala bi zatisniti oči in si domišljati, da sem na počitnicah v Acapulcu. Za to, da bi me razvnela romska pevka Vera Bila, pa bi, se bojim, potrebovala domišljijo grofa Munchausna. Sam bog ve, od kod Veri Bili titula kraljice ciganske glasbe. Celo tisti, ki dotlej še sploh niso slišali spodobne romske godbe, zlahka uganejo, da si je ni prislužila z glasom ali s petjem. Plesalo se to pot na Womadu bržčas ni prav dosti, se je pa zato precej več meditiralo, in to - to že moram priznati - nadvse kakovostno. Zvečine po zaslugi idiosinkratičnega sodelovanja med čisto pravim budističnim duhovnikom Lamo Gyurmejem iz Butana in francoskim klaviaturistom Jeanom Philippom-Rykielom, svoje pa je k ozračju topline na bregovih osrednjega festivalskega toka prispeval tudi eden izmed pionirjev klasične kongoleške rumbe, Papa Noel. Kitarist se je izkazal v treh različnih zasedbah; v duetu z mladim kubanskim sonerosom Adanom Pedrosom, sicer članom nam dobro znanega ansambla Asere, v električni zasedbi, ki jo vodi drugi pozabljeni veteran kongoleške kitare, Mose Fan Fan, in v akustičnem kvintetu, ki mu ne poznam imena, ker je, preden bi ga lahko Papa Noel predstavil, zmanjkalo elektrike. Dokler je še svetila, je glasba tekla 'bolj milo od milosti same'. Papa Noel ni virtuoz, privlačnost njegove glasbe, podobno kot pri Moseju Fanu Fanu, tiči v iskrivi preprostosti igre, v nebrzdanem veselju do nastopanja in, najpomembnejše od vsega, v popolni predanosti sladkogrenkemu melosu rumbe lingale, ki so ga Kongoležani izumili zato, si izmišljujem, da bi drugim po nepotrebnem in iznenada trli srca. V temi in prijateljskem razpoloženju, ki je sledilo pripetljaju z elektriko, sem občepela kot poparjena kokoš. Malo je manjkalo, da nisem zajokala. Počutila sem se kot otrok, ki mu je pravkar počil balon, godila se mi je strašna krivica. Kongoleškega kitarista človek ne sreča vsak dan. Še pomislila nisem, da se obnašam skrajno nezrelo. Šlo je za nekaj več, čeprav nisem vedela, za kaj točno. Prešinilo me je, da imam za vselej, ampak res za vselej dovolj Womada, z njegovim neprimerljivim vzdušjem vred, in da bo še najboljše, če jo nemudoma mahnem proti domu. In bi to najbrž tudi storila, če me ne bi grlen, skoraj živalsko krepak krik opomnil, da je nedaleč stran vstala Zvezda iz Dakarja. Organizatorji so že vedeli, čemu so jo prihranili za konec.

A kaj sploh razen tega, da je bil kraljevski, lahko povem o nastopu Youssouja N'Dourja. Nemara to, da je zali Youssou tam plesal kakor peulski derviš in bobnal strastneje od Mojstrov iz Burundija, in to ne kdaj pa kdaj, ampak od začetka do konca koncerta, ki je trajal dve uri, čeprav je minil v največ petnajstih minutah. Da je igral neko novo glasbo, ki ni bila slišati niti kot pop niti kot afriški latino in še manj kot mbalax, čeprav je odpel same dobro znane viže, od Seta in Sedmih sekund do Birime in tiste neskončno frajerske nogometne himne. In to, da ga tokrat, razen kitarista in dveh tolkalcev, niso spremljali stalni člani Zvezd iz Dakarja, namesto svakinje Vivian, ki te dni bojda žanje obilo solistične slave po domačih poljih, pa je ob njem pela neka zlata vredna kamerunska pevka, katere ime se mi je – evforični - žal izmuznilo. Da bi bila mera zvrhana, je spektakel začinil s tistim samo njegovim, na pol plahim in na pol vzvišenim, a scela neubranljivim spogledovanjem z občinstvom. Pravzaprav ni storil nič več kot to, da nas je v kratkih predahih med skladbami spraševal, če ga poznamo, nato smo mi urno, dvajset tisoč v en glas, zakričali: "Seveda vemo, kdo si. Youssou N'Dour vendarle!" On pa spet nazaj, da pojma nimamo, kdo v resnici je, in tako dalje, dokler ni za sam grand finale, ko smo že tako ali tako popadali predenj na kolena, zapel, da je samo služabnik, skromni griot nove, združene Afrike. Lahko mi verjamete, da smo mu verjeli.

"Womad spremljam že od samega začetka, vendar moram priznati, da sem letos malček razočaran. No, dobro, koncerta Savine Yannatou in Youssouja N'Dourja sta mi bila zelo všeč, drugo pa me ni posebej prevzelo," se je pričel izpovedovati slučajni znanec, računalniški programer srednjih let iz Oxforda, tačas ko sva skupaj zapuščala travnik ob Temzi. Nemudoma se mi je prikupil in še bolj bi se mi, če ne bi nadaljeval: "Toda vzdušje je bilo fantastično, mar ne!"

Sonja Porle