Urbana črnina

Bo pet minut dovolj?

Verjetno poznate tisto polšalo na temo relativnostne teorije, ki govori o tem, da je dolžina minute relativna in da je odvisna od tega, na kateri strani straniščnih vrat jo preživljaš. Na mesto straniščnih dveri lahko nastopajo tudi zoboderjeva, šolnikova ter še katera druga, recimo vrata človeka, ki se ukvarja z iskanjem novih izvajalcev za gramofonsko založbo.

Razlika med straniščnimi in založbenimi vrati je le v tem, da pri prvih merimo čas v minutah, pri drugih pa vsaj v mesecih, še verjetneje v letih. Do pogodbe za izdajo plošče pač ni tako lahko priti, razen če nisi pop štancač ali nadobudni tevetrijevski domači skrinjavec. Je pa verjetno kljub vsemu res, da se raperjem zdaj vremena na Kranjskem rahlo jasnijo. Prvi raperski bum z Alijevo levo sceno je za sabo prinesel nekajletni izdajateljski vakuum, zdaj pa vse kaže na to, da sta hiphopovski plošči s konca lanskega leta (Trnow stajl in 5' Of Fame - Za narodov blagor) prinesli novega vetra, na katerem bodo jezdili domorodski stihoklepači. Ker je Klemenova plošča ob nastanku tele pisarije že 14 tednov med 30 najbolje prodajanimi ploščami v Sloveniji, je verjeti, da bodo bolj odprta tudi vrata založnikov (dolg do Slovencev imata predvsem Menart in Dallas, katerih hrvaški podružnici pridno izdajata cro-rap produkte). 5' Of Fame - Za narodov blagor pa je izvrsten “show-case” in torej nekakšen ogledni katalog za založniške lovce na glave. Tem gredo po glavi predvsem posli, nam pač ne, zato sedemo pred zvočnike, odpremo gverilsko (original, ki se dela, da je kopija!) lično oblikovano škatlico ter srebrni disk položimo na laserski žarek. Zaslišijo se zvoki prve in edine slovenske hiphopovske kompilacije, rimanega “tripa” od Maribora do Gorice. Pozabimo na visokoleteče besede o prelomnosti, pomembnosti in oh-in-splohosti tega izdelka. Tokrat nas zanimajo komadi: njih rime, ritmi, sporočila, reference ... Skratka: muska. Uživamo in ocenjujemo!

Gottschee Project: Vedno znova – komad, ki smo ga velikokrat slišali na hiphopovskih partijih in nam je v uho sedel kot napet, z umazanim in ostrim ritmom podložen bes, porojen iz nezadovoljstva in brezperspektivnosti ždenja v Kočevju. Prav zato je groovasta glasbena podlaga na prvo uho neprimerna za skoraj wujevsko ostrino, ki smo je bili navajeni od “kočewujskega” projekta. A pravzaprav je nekonsistentno tudi besedilo, saj kitice govorijo o spoštovanju do rodnega kraja, prijateljev, pa o tem, da zdaj na Gottschee skače bejba vsaka, refren pa nas skuša prepričati, da je življenje polno težav, ki jih ne odpravita niti gandža niti alko. Na koncu tako ni jasno, ali se imajo pobje v lajfu dobro ali jim je vse skupaj bedno. Sicer pa pobje kažejo tehniko in flow, ki obetata – le pomen besedil bodo morali še premišljevati, vedno znova in znova in znova ...

Da II Deuce: Dost vas mam – ljubljanski najstniški dvojec je izbornike za tole kompilacijo verjetno očaral predvsem z otroškima glasovoma, ki sta radikalno besnela čez vse, kar se jima nastavlja na pot in moti njuno uporniško vizijo življenja pri štirinajstih. Podobno kot pri kočevskem komadu smo tudi tu presenečeni, le da povešenje čeljusti tokrat povzročita glasova. V času od izbora do zdaj je narava opravila svoje, fanta sta mutirala - in namesto simpatično besnečih otrok zdaj poslušamo mladinca, ki zvenita precej bolj nevarno kot prej. Zavoljo mladosti, seveda, ne moremo pričakovati izjemno modrih in tehtnih besed, bi pa ta komad lahko postal generacijska himna srednješolske mularije, ki se rada napaja pri uporniških idejah, še posebno brezrazložnih. Za pravo sliko o Da II Deuce pa bo treba počakati še kakšno leto in slišati še kakšen komad. Tole je precej obetaven začetek.

Plan B: Čiribiribum – komad, ki predstavlja sprejemljivejši in pozitivnejši del velenjske prisotnosti na kompilaciji. MC Zmeden in DJ Ej sta ob produkcijski pomoči DJ Supastarja posnela zelo všečen komad, po katerem je jasno, da bi vsaj MC lahko zamenjal ime, ki nikakor ni v skladu s tem, kar pokaže z rimanjem – poba je namreč mislec, zelo veliko pa mu (nasploh trend celotne kompilacije) pomenita hiphopovska kultura in poučevanje fakerjev o njenih pravih vrednotah. Produkcija komada je zelo premierovska in v spregi z enostavnim refrenom dovolj melodična in poskočna, da se bo utegnila vrteti tudi na sredinskih radijskih postajah. Zmedenu - in drugim MC-jem - dajem le še en nasvet: izogibajte se temu, da poveste neko tezo in jo takoj v naslednji vrstici zanikate (je že znano, da se lahko v vsem kosamo z Ljubljano / Ampak to ni važno ...). Upam, da bo magija med Ejem in Zmedenom delala še naprej.

Knez Stipe: Življenje je kot igra – sodeč po imenu, bi lahko mladi mož prihajal iz kakšne plemiške rodbine, mogoče je po navdih hodil celo med karantanske kneze na Gosposvetsko polje. Kakorkoli že, Stipe je zelo realen, zemeljski človek, ki ne živi v nekih oddaljenih oblakih, ampak stvari jemlje takšne, kakršne so. Dejstva interpretira v nasvete, ki za poslušalca niso zavezujoči, ampak delujejo motivacijsko. To je dobro, glede na besnenje in svetobolje, v katerega radi zapadejo slovenski (tudi raperski!) pisci besedil. Ob solidni – jasno spet premierovski – produkciji Stipetovega producenta Supastarja je tale komad pozitivno presenečenje kompilacije, še posebej zato, ker se Stipe do sedaj ni preveč izpostavljal. A njegov dober flow ter prepoznaven in stvaren glas bi bilo lepo še kdaj slišati.

Radyoyo f/Jose: V letu 00 – verjetno bi bilo pravilneje, če bi ime izvajalca zapisali kot Jose f/Radyoyo, saj je Jose večinski avtor glasbe in besedila, ampak ker gre za prvi singel, je že to dovolj velik razlog, da je tako, kot je. In prav se mi zdi, da je kompilacija startala prav s to numerco: komadu pravzaprav ne manjka nič, osnovni glasbeni vzorec je vesel, dinamičen in ušesu ter spominu všečen, besedilo pa je nekakšen manifest, ki obljublja nove, lepše čase slovenskega hip hopa. Majhna škoda je prisotna v naslovu komada, ki se omejuje le na že preteklo leto, a ker gre ob izidu kompilacije za zgodovinski trenutek, je po svoje prav, da se ga obeleži z natančnim datumom.

Ezy-G: Egotrip – tole je pa pravi pravcati braggadoccio, kot ga na naši zemlji še ni bilo. Ezgeta, bolj okusen kot Gavrilovičeva pašteta se nam predstavlja v najboljši luči. Proč z lažno skromnostjo in s po slovensko sklonjeno glavo: če si raper, moraš napihovati ego, do konca. Egotrip je glasbeno silno netipičen komad, saj nima očitnega prevladujočega beata, ampak se reč vseskozi lomi iz enega v drugi tempo, za nameček pa jo prekinjajo še onomatopejski zvočni efekti. V duhovitem besedičenju, ki je podobno rimanemu bruhanju asociacij, je polno metafor, ki niso vžgane na prvo žogo (iz njega jaz naredim zmazek kakor Žan and bolj hud kot Robin) in prevzemajo lucidno prvenstvo celotne kompilacije. Ezyjev problem je v specifičnem glasu, ki vam je lahko všeč ali pa vam je čisto mimo (z mariborskim naglasom vred). Srednje poti ni.

T-Set: T-Set – hiphopovski bend v pravem pomenu besede, trio z lastnim producentom, kvalitetnim rapanjem in zelo po šofersko nastavljenim komadom. Po začetnem napihovanju Trnow al Koseze – sej nima nobene veze noga kar bolj živahno stopi po plinu in si zaželi dodatnega kroga po obvoznici. Okej, vsemu iz besedila pač ne gre verjeti, še posebej brez osnove je verz o tem, da človek da njihov CD (???) v igralnik in ojači muziko ... Ampak pustimo fantom, da uživajo pogled na lastno prihodnost. Komad T-Set je predstavitveni posse cut, sredinska reč, ki te ne “obori s nogu”, ampak tudi ne poškoduje ušes. Je pa v redu sporočilo, da lokacija človekovega = raperjevega bivaka ne vpliva na kvaliteto izdelka. Važen je ta zvok, ki ti v ušesa not prleze ...

B.D.M.: Dejstva – še ena poema iz vzhodne slovenske obale, tokrat iz Slovenske Bistrice. V nasproju z Ezyjem, ki prisega na verbalno duhovičenje, sta se MCK in Hobo odločila za verbalno prosvetiteljstvo, na nekaterih mestih celo intelektualizem. Uho se precej težko prebije čez pomensko goščo tujk na samem začetku komada, ampak ko ga reč posrka vase, kar gre. Malce manj sreče imata fanta pri izbiri metafor in primerjav z znanimi imeni, vsaj pri verzu “že tri leta delama hujše stvari kot Fidel Castro”. Pohvaliti velja dinamičen refren in trud za širjenje besednega zaklada ter vnašanje novega vokabularja v slovensko rapersko polje. A če fanta hočeta, da jima bomo res verjeli, bo treba čim večkrat pred mikrofon – koncertni in studijski, predvsem pa vadbeni, s poudarkom na usklajenosti z beatom in flowom.

Anonimni: Pravila igre – tale reč pa kani biti silno pedagoška, prav zaradi tega tudi problematična. Če ti kdo predstavlja pravila igre, pričakuješ, da je v igri veteran z dolgoletnimi izkušnjami in referenčen predavatelj. Ergo: o pravilih igre rapa nam lahko v Sloveniji verodostojno predava kakšen Ali En, ne glede na to, da jih potem sam ne upošteva. Da se razumemo: nič ni narobe s tem, da kdo pove, kaj je prav, napačna je le vseznalska učiteljska dikcija, ki jo uberejo Anonimni, še posebej, ker fante čaka še precej dela z obrtniško ravnjo – jasno izgovarjavo besed, pravilnim dihanjem, flowom. Nedvomno pa Anonimni imajo prihodnost, še posebej, če jim bo še kdaj uspel kakšen takšen stih, kot jim je pri refrenu tega komada, ki rabi tudi kot naslov kompilacije: za narodov blagor, ne sam za pet minut slave.

Pižama: Dej gmh – no, ko sem imel prej v mislih verodostojnega rapovskega pedagoga, sem imel v mislih tudi Pižamo, gorenjskega samosvojca, samorastnika, preroka, poeta in pijanca, ki že kar (pre)dolgo ždi v obrobju dogajanja, razturava na freestyle sešnih in čaka na veliki met – he, Eminemova zgodba. V tej družbi je Pižama zagotovo eden boljših in prepričljivejših, rime so veliko bolj izdelane kot pri Rožletovem uboju, tudi podajanje je na vrhunski ravni. Prvič se Pižami ob bok postavlja njegov muzični mož Luka, delo je lepo opravljeno tudi po zaslugi Nikolovskega (ki mu gre zasluga za večino aranžmajev na kompilaciji). Nedvomno pa ima komad Dej Gmh od vseh na plošči najboljše in najbolj dodelano besedilo, z veliko metaforami, obrati in primerami. Pižama, ne dat gmaha!

Bronxtarz: Kdo je kul? – drugi del velenjske predstavitve postavlja zanimivo vprašanje. Kdo je kul? Odgovora ni, po koncu komada je namreč jasna le ena stvar, to je, kdo ni kul. Odgovor na to pa je ime benda. OK, recimo, da je v opisovanju silnih gangsterskih značajev obeh “bronkszvezd” še kaj resničnega, a neokusen refren in poneumljena zvočna podlaga mi ne dasta niti enega razloga, da bi ju uvrstil na spisek tistih, ki so kul. Sicer pa se Bronxtarz očitno ne cenita niti sama, prvi verz komada Kdo je kul? se namreč začne takole: Infantilen muthafucka ... Točno to.

Pupi: Nej se sliš – Fužine, edini pravi ljubljanski blokovski geto (Rakova ne šteje, ker ima lepe hiške), so na Petih minutah slave predstavljene z dovolj verodostojnim MC-jem. Pupi mi je sicer zmeraj najbolj všeč na koncertu, ko s stisnjeno hripavim glasom divje načrpava navalne redove fenov. Besedilo je tipično fužinsko, brez globokih sporočil in asociativnih ovinkov. “Nej se sliš, naravnost, šakom u glavu.” Pupi ne misli učiti ali spreminjati drugih MC-jev, ni neokusen in aroganten kot Bronxtarz, ni pedagog in ne teži. Njegova pozicija je čisto jasna in jo kot tako opredeli v verzu: Moja dolžnost je, da predstavm Fužine / moja dolžnost, da slište moje rime. In s komadom Nej se sliš je Pupi odlično opravil svojo dolžnost.

King and Cess One: 1, 2, 3 – goriški zahodnjaki so naslednje veliko ime te slovenske rimajoče zbirke. Ko sem malo spraševal rapoljubce po treh naj komadih, sta se na stopničkah, velikokrat tudi na najvišji, vedno znašla tudi Slavc and Valter = King and Cess One. Prvi je znan kot neustavljiv (dobesedno!!!) freestyler, ki lahko rima in žlobudra cele ure (spet dobesedno!!!), drugi pa streže mehkejše, rahlo “zapohane” rasta rime, pač v skladu z dreadastim naglavnim okrasjem. 1, 2, 3 je glasbeno najboljša skladba albuma (bravo, Nikolovski!), še posebej pa je fletno, da se v refrenu (pa še malo vmes) tudi poje. Sporočilo iz Gorice pa sede v srca vseh, ki se v Sloveniji tako ali drugače ukvarjamo s hip hopom: Preveč napak smo naredili / sam zato ker smo pustili, da so rap predstavljali debili.

F.B.: Megla – Prav proti koncu petih minut slave se iz zvočnikov končno zasliši tudi ženski glas. Megla je nekakšen fantazijski trip hop trip po ovinkih, nad kanjoni skozi ožine. Začne se še nekako realno, potem pa kaj hitro zablodimo v nadrealno sfero, kjer je le še malo komu kaj jasno in kjer temeljno poslanstvo besed ni več pomen, ampak njihova zvočna podoba. F.B. v bistvu ne rapa, ampak recitira besede. Caka je seveda v konceptu poslušanja tega komada, ko človeka začetek zavede, da sledi zanimiva zgodba, ki pa ji potem racionalno ne more več slediti. Kot popolnoma drugačen koncept delanja rapa je Megla dobrodošla popestritev albuma, a če bo F.B. kdaj snemala solistični projekt, bi daljši niz tovrstnega eksperimentiranja verjetno postal duhamoren. Ergo: nč ne štekam, ampak zihr je kul ...

Nedotakljivi: V dimu in smogu – Nedotakljivi seveda niti najmanj niso to, za kar se imajo v imenu. Njihov komad jih kaže kot izjemno občutljive mladeniče, ki dogodke okoli sebe temeljito predelajo v notranjosti in nam potem podajo občutja. Njihov koncept hip hopa je izrazito “commonovski”, introspektivno pozitiven, nobenih bodic, praznega duhovičenja in nakladanja, na trenutke že malo cankarjansko, vsekakor pa drugače od vsega, kar je slišati na teh zemljepisnih koordinatah, vključno s Hrvaško. Tudi muzika je silno lepa, za zadnjo kitico se prelomi v drug beat in aranžma, tako da je – konceptualno - malo škoda, da nima vsak od treh MC-jev svoje podlage; to bi osmislilo omenjeni prelom.

Brodi: Brez nje – surprise, surprise: Brodi nam cel komad blodi o nji – kako ne more živeti brez nje, kako mu pomeni vse na svetu, kako ga izpolnjuje, da je to, kar je, kako mu je všeč in tako naprej, nato pa nas na koncu (kakor) preseneti, da je ta ona rap muska. Posledično moramo zdaj gruntati za nazaj ter njegove besede interpretirati v novi luči. Koncept deluje, a le prvič, komadi pač niso filmi in jih zaužijemo veliko večkrat, tako da mi takile suspenzi niso preveč všeč. Drugače pa Brodi za tako počasen komad požre veliko preveč zlogov in premalo sline, tako da je zadeva tudi tehnično malo sporna. No, za zaprtje kompilacije je mogoče čisto v redu, čeprav ni hudič, da se med vsemi prijavljenimi ne bi našel še kakšen boljši raper z boljšim komadom.

Ampak to je že vtikanje v koncept sestavljanja kompilacije, ki se ga tokrat nismo želeli lotiti. Pet minut slave je v redu izdelek, veliko boljše je poslušati slovenske raperje kot oddaljene črnce, in res fino bi bilo, če bi se vsaj najboljšim ponudila priložnost za kakšno daljšo predstavitev s samostojnim izdelkom. Pet minut je dovolj za prvi vtis, da ne bomo ostali samo pri Klemenovih zgodbah, pa bo potrebno še veliko truda – pri izvajalcih, založbah in promotorjih. Dajmo delat, pobje!

napo.lee.tano