Letnik: 2001 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jure Matičič

Gerhard Potuznik

Časovni preskoki in elektro turizem

Če začnemo govoriti o hiperaktivnem dunajskem producentu Gerhardu Potuzniku, se bomo brez težav izgubili v neskončnem labirintu, ki ga sestavljajo male plošče, albumi, sodelovanja, glasbene reference in žanrske navezave. Primerno obsežna je tudi Potuznikova diskografija, ki zbiralcem povzroča nemalo problemov z orientacijo. Sicer pa je Gerhard Potuznik obvezni del železnega dunajskega repertoarja.

S Patrickom Pulsingerjem in Erdemom Tunakanom je ustvarjal prve plošče pri legendarni založbi Cheap, kasneje sodeloval z zvočnimi skrajneži pri založbi Mego ter s partnerjem iz skupine Die Maeuse, Texom Rubinowitzem, ustanovil lastno založbo Angelika Koehlermann, ki se posveča japonski popularni glasbi.

Potuznik je torej starosta dunajske elektronike in obenem njen najmanj tipičen in najbolj spremenljiv člen, saj je zamenjal že nešteto različnih žanrov, od drum'n'bassa, sluzastega elektra, minimalističnega tehna, duba do popularnih napevov, ki zvenijo kot pri skupini Joy Division. Značilni dunajski zvok bi bila zanj preveč omejevalna definicija, tako da ga nima pomena spravljati v točno določen okvir. Zadnja Potuznikova obsedenost so bila osemdeseta in vse gradivo, ki so nam ga zapustili new wave, elektro, industrial, EBM, zgodnja elektronika in seveda sintetizatorski pop. Vse to je sprožilo obdobje, v katerem je prekinil z elektronskimi eksperimenti in se začel vračati nazaj h koreninam, k igranju kitare in celo petju. Mimogrede, Potuznik zna biti zelo dober pevec, to nam je precej nazorno dokazal v zadnjih dveh letih. S tem v mislih je Potuznik naredil tri solistične albume, ki jih je objavil pod imenom GD Luxxe. Prvi je bil Amore Motore pri založbi Mego, sledil je konceptualni Concorde pri založbi Cheap, zadnji pa je bil Submission pri angleški Breakin' Records. Poleg tega sodeluje še v skupinah Die Maeuse, iO, Private Lightning Six, Chicks On Speed, Cube and Sphere, Fingerfood, Shinto, Sharp Dressed Men, Sluts'n'strings and 909 in z drugimi priložnostnimi zvočnimi zarotniki.

O vsem drugem smo ga povprašali v intervjuju, ki je potekal po elektronski pošti in seveda pušča odprta še mnoga vprašanja, ki jih bomo morali izreči ob kakšni priročnejši priložnosti.

Povej mi, kaj se trenutno dogaja s teboj, ali si vpleten v kakšne posebne projekte?

Ta hip sem precej zaseden z delom pri novem albumu Chicks On Speed, s Patrickom Pulsingerjem pa sva ravnokar končala novo malo ploščo, ki bo izšla pri Disko B. Poleg tega začenjam spoznavati stvari, povezane z internetom, Flash in podobne programe.

Kako se je začelo tvoje sodelovanje s Chicks On Speed? Kako je bilo delati z Ramonom Bauerjem za ploščo The Un-Releases in pri priredbah skupine The B52's?

Chicks sedaj poznam že zelo dolgo časa, začelo pa se je leta 1996, ko sem bil povabljen, da didžejam na eni od njihovih 'seppibar' zabav v Munchnu. To je bilo, še preden so same začele delati glasbo. Jaz in Hans Platzgumer sva pogosto didžejala tam, sicer pa je on tisti, ki me je predstavil. Tako smo postali prijatelji in seveda začeli skupaj delati tudi komade. Ko sem prišel nazaj na Dunaj, sem vprašal Ramona Bauerja, če bi mi pomagal pri produkciji za Chicks; takoj je bil za stvar. Ramona seveda poznam prek založbe Mego, skupaj sva delala za moj album Concorde, poleg tega pa živiva zelo blizu in uporabljava iste vrste soft- in hardwara, tako da je v bistvu zelo priročno delati skupaj.

Kako si vzpostavil povezavo z založbo Disko B in koliko si v resnici prispeval pri Pulsingerjevem albumu Porno?

Za Porno sem s Patrickom naredil le komad Hesitate. Povezava z disko B je prišla prav prek Patricka, ki je star prijatelj Upstarta, tipa, ki vodi založbo, klub Ultraschall in trgovino s ploščami Optimal. Patricka in Erdema sem prvič srečal leta 1992, le nekaj časa po tem, ko ju je Upstart obiskal na Dunaju. Sedaj smo kot velika družna, ki zajema Chicks, Hansa Platzgumerja, Patricka in Erdema, Ramona in še koga.

Kako si drugače povezan s Patrickom in Erdemom? Imaš kakšno besedo pri vodenju založbe Cheap in izbiranju glasbenikov, ki jih založba podpira?

Z založbo Cheap sedaj nisem več tako tesno povezan. Sredi devetdesetih let sem se družil s Patrickom in Erdemom skoraj vsak dan, toda sedaj smo šli vsak po svoji poti, razen v projektih, ki jih še vedno delamo skupaj. Kako deluje Cheap, mi je precej težko pojasniti, ker ni moja založba. To boš moral na žalost vprašati Erdema in Patricka.

Kako so se oblikovale skupine iO, Private Lightning Six in druga sodelovanja, povezana z založbo Cheap?

Ves čas smo viseli skupaj, se igrali s starimi sintetizatorji in ritem mašinami ter tako prihajali do zelo veliko različnih stilov glasbe. Čez nekaj časa smo začeli različne komade razporejati za različne projekte. Tehno komadi so bili, na primer, izdani pod imenom iO, bolj elektro in vokalne stvari pa kot Private Lightning Six. Mogoče bi moral še dodati, da nismo imeli izdelanega koncepta, kako bomo delali tehno ali pa drum and bass komade. Preprosto smo ustvarjali in ustvarjali, odločitev, kam sodi komad, v kateri projekt bi najlepše padel, pa je prišla šele kasneje. To je zelo v redu in zanimiv način, kako lahko delaš veliko različnih stvari.

Kakšno je bilo tvoje glasbeno ozadje, še preden si se začel ukvarjati z elektronsko glasbo? Kje je bila točka preobrata?

V sedemdesetih letih sem bil navdušen 'fan' Black Sabbath in Jethro Tull, všeč sta mi bila tudi 'progresiva' in 'krautrock', v osemdesetih sem poslušal punk in new wave, všeč so mi bili New Order, Joy Division, The Fall, The Smiths, Sisters Of Mercy, ameriške skupine kot Hüsker Dü, Dinosaur Jr, Sonic Youth in še veliko veliko veliko več. Glasba, ki sem jo delal v osemdesetih letih, je temeljila na kitarah, čeprav sem vedno uporabljal ritem mašino namesto bobnarja.

Nekje okoli leta 1988 sem nekaj dni preživel v Londonu, kjer me je okužil acid house, ki mi je bil dobesedno pisan na kožo. Pred tem se nisem preveč zanimal za plesno glasbo, sovražil sem disco ali karkoli podobnega, ampak acid house je spremenil moje mnenje. Začel sem kupovati prve sintetizatorje, samplerje in se odmikati od kitarskih in vokalnih komadov. Ampak sedaj spet pojem.

Kdaj in iz kakšnega razloga si ustanovil založbo Angelika Koehlermann?

Po kakšnih petdesetih nastopih s Texom Rubinowitzem pod imenom Maeuse sva se odločila, da sva preveč stara za 'rock and roll' in razmetavanje po odru in da bi bilo bolj pametno razmišljati o lastni založbi. Dobila sva zelo dobre demo posnetke od Sam and Valley, ki jih poznam prek elektronske pošte, in tako je izšla prva cedejka pri založbi Angelika Koehlermann. Zelo nama je bila všeč zamisel, da lahko izdajava, kar hočeva, brez nepotrebnih skrbi o trenutnih trendih. To je zelo ugodna in prijetna stvar. Z Angeliko Koehlermann ne bova obogatela, je pa lep način, kako ostaneš povezan z glasbeno sceno, ne da bi sam delal glasbo.

Kakšna je povezava s Texom Rubinowitzem in kako je nastala The Maeuse, na kakšen način deluje skupina? Poleg tega mi povej še, kako si začel delati s Hansom Platzgumerjem pri projektu Cube and Sphere?

Maeuse je bil načrtovan kot enkratni projekt za dunajsko založbo, ki se je imenovala Gig Records. Tex je v Avstriji zelo znan umetnik, ne zaradi glasbe, ampak predvsem zaradi ilustriranja in igranja. Prav zato sva dobila ponudbo od založbe, če bi naredila neke vrste smešno ploščo. Poskušala pa sva narediti zelo temačno in depresivno ploščo in mislim, da nama je kar dobro uspelo. Uživala sva v skupnem delu in tako se je nadaljevalo. Naredila sva še dva albuma za založbo Morbid, ki jo prav tako kot Cheap vodita Patrick in Erdem.

Hansa Platzgumerja poznam še iz zgodnjih osemdesetih let, njegov slog me je vedno navduševal. Ko sem začel delati elektronsko glasbo, sva se prvič spoznala na neke vrste mali turneji po Nemčiji, ki smo jo delali skupaj s Patrickom in Erdemom. Hans se nam je za pet dni pridružil na poti. Oba prihajava iz podobnega glasbenega ozadja, zato se tudi zelo dobro razumeva. Ko sva se spoznala, se je ravno selil iz Hamburga v München, tako da sem ga pogosto obiskoval, to je seveda vodilo k skupnemu produciranju glasbe. Mimogrede, takrat mi je predstavil Chicks On Speed, prav tako pa sem prek Hansa še drugič spoznal Upstarta iz založbe Disko B.

Ali je bil tvoj album Amore Motore za založbo Mego mišljen bolj kot kompilacija ali je bil konceptualne narave, kot denimo Concorde?

Ne točno kot Concorde, ampak bil je pa vendar več kot kompilacija. Mišljen je bil kot izdaja, ki bo združila komade, ki sem jih naredil posebej za ta album, vendar sem vso glasbo naredil približno tri leta pred samim izidom cedejke – to je bilo precej čudno ...

Kaj se skriva za albumom Concorde, kaj pripovedujejo vse zgodbe, ki jih najdemo med komadi? Se navezujejo na glasbo?

Ja, zgodbe se v veliki meri navezujejo na komade. Zgodba je bolj ali manj sestavljena iz stvari, ki sem jih sanjal, ali pa iz sanj, o katerih so mi pripovedovali drugi ljudje. Ko sem imel nabranih že nekaj sanj, sem jih povezal v zgodbo. Tako je nastala ta čudna pripoved. Nekaj glasbe je bilo že od prej, kot na primer Travel in Light Years, drugo pa sem naredil medtem, ko sem pisal zgodbe. Zelo všeč mi je bila zamisel o delu za konceptualni album. Všeč so mi bile vse tiste čudne progresivne rockovske skupine iz sedemdesetih let, ki so prav tako naredile veliko konceptualnih albumov, Genesis s Petrom Gabrielom, Van Der Graaf Generator, Yes ...

Kaj trenutno počneš v glasbenem smislu? Se še vedno nagibaš k elektru iz osemdesetih, kot album za Breakin' Records in mala plošča za IT? Kakšna je sploh tvoja povezava z Brendanom M. Gillenom (šefom založbe Interdimensional Transmissions)?

Hmm, tiste stvari iz osemdesetih so sedaj skoraj končane, s tem se ne ukvarjam več tako intenzivno. Malce dolgočasno je, če se ves čas ponavljaš, zato recimo za Breakin' Records ne bom več naredil nobene cedejke po imenom GD Luxxe, ki bi zvenela kot New Order. Pri Interdimensional Transmissions bo letos izšla še ena moja plošča s podobnim zvokom, toda potem hočem početi kaj drugačnega. S Patrickom Pulsingerjem delam album za Disko B, ki bo imel tudi nekakšen pridih osemdesetih, vendar na drugačen način. Moje lastne solistične stvari bodo drugačne ...

Povezava z Detroitom je prišla prek založbe Sabotage, ki je izdala kompilacijo z imenom Electro Juice, na kateri so se pojavili tudi Ectomorph in Le Car. Sabotage je kasneje pripravila nekaj zabav s to tematiko in s temi skupinami. Igrali smo tudi mi - in tako smo se vsi spoznali. Všeč jim je bilo moje delo, stvari so se tako počasi razvijale.

Kateri so tvoji glavni vplivi, kar se tiče elektra?

Mogoče se boš sedaj smejal, vendar so bili moji glavni vplivi Ectomorph, DMX Krew in Le Car. Bil sem velik oboževalec založb Interdimensional Transmissions, Breakin' in Ersatz Audio, tako da sem bil zelo srečen, ko sem lahko začel izdajati plošče pri najljubših založbah. V osemdesetih letih pa nisem bil tako zelo navdušen nad elektrom. Seveda sem poznal Rock It, Pacman in podobne stvari, vendar nisem bil breakdancer ali kaj takega.

Kje opraviš največ dela in kaj uporabljaš, ko si v studiu?

Sedaj skoraj vse naredim v domačem studiu ali pa pri Ramonu doma. V sredini devetdesetih sem skoraj kot nekakšne znamke zbiral stare analogne sintetizatorje, vendar sem zdaj večino te robe prodal. Trenutno delam s programom Logic Audio, ki je zame najboljši program za delanje glasbe, uporabljam nekaj VST instrumentov, to je v osnovi vse. Trenutno ni vpletenih prav veliko pravih glasbil. Ampak ko smo snemali novi material za Chicks, sem zaigral nekaj delov na kitaro in bas – nazaj h koreninam.

Imaš kakšen komentar o dunajski sceni, ki se je v zadnjih nekaj letih neverjetno razširila?

Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, vsa scena je postala globalna, tako da ta stvar niti ni več izključno dunajska. Vsi delajo z vsemi, sam ta trenutek delam z ljudmi iz Anglije, Nemčije, Kanade in Amerike. Z internetom in elektronsko pošto so vse geografske omejitve skorajda že izginile. Seveda še obstajajo dunajske skupine in projekti, vendar v bolj ohlapnem pomenu kot pred nekaj leti, ko so vsi govorili o neki tipični dunajski sceni. Tipi, kot sta Kruder in Dorfmeister, so sedaj znani po slavnem dunajskem zvoku. Ampak jaz mislim, da njuna glasba sploh ni tipično dunajska. Tipična dunajska glasba je mešanica pevcev in kantavtorjev, ki stvari igrajo na akustično kitaro, z besedili v dunajskem slengu.

Še zadnje vprašanje: kako lahko časovno uskladiš vse projekte in sodelovanja, v katera si in še boš vpleten?

Imam srečo, da imam redno službo, ki mi vzame le dva dni in pol na teden, tako da imam dovolj svobode in lahko počnem še veliko drugih stvari, ki me zanimajo ...

Jure Matičič