Letnik: 2001 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jane Weber

Pivske pesmi

Lloydove pohujšljive napitnice

A. L. Lloyd ni najbolj znano ime angleškega folka, še posebno ne pri mlajših poslušalcih te glasbe. A vendarle gre za pevca, zbiralca ljudske glasbe in aranžerja, ki se je v zgodovino angleške ljudske glasbe zapisal kot ena pomembnejših osebnosti angleškega folka dvajsetega stoletja. Označujejo ga kot nekakšno angleško različico Leeja Hayesa ali Peta Seegerja iz skupine The Weavers.

Albert Lancaster "Bert" Lloyd se je rodil v Londonu leta 1908 ribiču iz vzhodne Anglije. Ljudskih pesmi se je najprej učil pri starših, še posebno pri očetu, resneje pa se je začel zanimati za ljudsko glasbo pri petnajstih letih, ko je po smrti staršev emigriral v Avstralijo in se v devetih letih ob striženju ovac in krotenju konj od sodelavcev naučil kar lepo število novih pesmi. Za nameček je šel pozneje še na morje, se pridno učil od mornarjev in se leta 1935 vrnil v Anglijo z zavidanja vredno zbirko petstotih pesmi. Ljubezen do ljudske glasbe ga je tako zaznamovala, da se je leta 1937 odpravil s kitolovci celo na Antarktiko. Po vrnitvi v Anglijo se je zaposlil pri BBC-ju kot scenarist in novinar in kmalu postal eden vodilnih angleških muzikologov in častilcev ljudske pesmi.

Prva povojna pesmarica

A. L. Lloyd je leta 1955 je izdal knjigo The Singing Englishman: An Introduction to Folk Song. To je bila prva prava zbirka angleških ljudskih pesmi po skoraj štiridesetih letih in je naletela na buren odziv. Že prej, leta 1947, pa je nepričakovano zmagal na pevskem tekmovanju National Folk Singing Contest, ki je zaznamovalo začetek njegove pevske kariere. Sredi petdesetih let so ga glasbeniki in etnomuzikologi že poznali, saj je svojo prvo, nekoliko manj vplivno zbirko ljudskih pesmi in balad z naslovom Come All Ye Bold Miners[1] objavil že leta 1952, sočasno pa je bil poglobljen tudi v radijsko delo, med drugim v izjemno vpliven cikel oddaj z naslovom Ballads and Blues, ki so prinašale nastope glasbenikov, kot so Big Bill Broonzy, Alan Lomax, Jean Ritchie in Ewan MacColl, ter vplivale na Martina Carthyja in druge nadobudneže. Ewan MacColl in Lloyd sta postala dobra dolgoletna prijatelja in sta se večkrat skupaj odpravila v snemalni studio. Lloyd je začel snemati v obdobju plošč na 78 obratov, njegov prvi tovrstni diskografski izdelek nosi naslov The Banks of the Condamine/Bold Jack Donahue in je bil posnet za še danes delujočo angleško založbo Topic, prvo veliko ploščo pa je izdal v petdesetih letih, ko je za serijo oddaj Radio Ballads snemal z Ewanom MacCollom.

Lloyd se je leta 1956 pojavil v vlogi pojočega gozdarja v filmu Moby Dick režiserja Johna Hustona. Koncertiral je po vsej Angliji, pogosto pa je nastopal tudi na radiu in televiziji in dokončno postal ena največjih avtoritet angleške ljudske pesmi in plesa. V petdesetih letih je naredil številne terenske posnetke ljudskih pevcev iz Romunije, Bolgarije in Albanije, ki jih danes najdemo na ploščah založbe Topic. S skladateljem Ralphom Vaughanom Williamsom (1872-1958) je sodeloval pri urejanju zbirke The Penguin Book of English Folk Songs, ki je izšla leta 1959 in postala uspešnica med tovrstno literaturo, saj je do leta 1980 šlo v tisk kar 50.000 kopij, kar je za tovrstno literaturo tudi v Veliki Britaniji lepa številka.

Mentor novi generaciji

Lloyd je bil v zgodnjih šestdesetih letih mentor celotni novi generaciji pevcev folka. Za založbo Topic je snemal v družbi Martina Carthyja, Dava Swarbricka, Anne Briggs in Frankie Armstrong,[2] njegove pesniške zbirke pa so bile jedro repertoarja številnim pevcev folka, predvsem Carthyju in Swarbricku ter njunim sodelavcem iz zasedb Fairport Convention in Steeleye Span. Predvsem Martin Carthy je neposredno gradil na Lloydovem delu in mu vedno predano izkazoval priznanje.[3] V Lloydovem pestrem in skrbno sestavljenem repertoarju so bile stare pivske pesmi, mornarski napevi (sea shanties) in delavske pesmi, ki se jih je naučil na svojih poteh od Avstralije do Antarktike. Lloydovo ustvarjanje na pevskem področju je bilo v prvi vrsti namenjeno ohranjanju izvirne izvajalske tradicije ljudske pesmi v naravnem okolju, zato je njegov pevski slog surovo izklesan in neposreden, raba jezika pa je necenzurirana in močna, brez kakršnih koli olepševalnih priredb, tako značilnih za bolj prodajno usmerjene posnetke ljudske glasbe iz obdobja preporoda folka. V primerjavi z glasbo večine pevcev folka, ki so zaznamovali glasbo šestdesetih let, na primer Martina Carthyja, Boba Dylana, Woodyja Guthrieja ter skupin Steeleye Span in Fairport Convention, Lloydova glasba zveni, kot bi prihajala iz nekega povsem drugega prostora in časa.

Kratka enciklopedija angleških pivskih pesmi

Lloydova diskografija ni tako obsežna, da bi bankrotirali, če bi radi slišali vse, kar je vredno slišati, med vidnejše izdaje pa sodi prav zbirka napitnic. Besedilo v nadaljevanju je napisal A. L. Lloyd in z njim leta 1961 pospremil izid še danes odlične plošče English Drinking Songs. Če imate radi glasbo z angleškega otoka in bi radi odkrivali njene glasbene korenine (recimo korenine skupin The Chieftains, The Pogues, The Dubliners ali kantavtorja Martina Carthyja, pa tudi vseh v tem članku omenjenih mlajših glasbenikov), je plošča, ki jo je založba Topic leta 1998 izdala na CD-ju, kot nalašč za vas. A. L. Lloyd piše:

"So pesmi, ki jih pojemo ob kuhinjskem ognjišču, in pesmi, ki jih prepeva kmet za plugom. So tudi pesmi, ki na sobotni večer poskrbijo za dobro razpoloženje v prepolni gostilni. Pesmi s te plošče prihajajo iz ene od pivnic z vetrovne vzhodne angleške obale. Krčma se imenuje The Eel's Foot, njen naslov pa ostaja skrivnost, kajti stalni gostje niso preveč navdušeni nad turisti, ki bi pokvarili sproščeno zabavo in popili preveč piva. Na sobotni večer je v krčmi zbrana pisana druščina. Vrhunec večera je nekakšno pevsko tekmovanje, ko se med seboj pomerijo kmetje, mornarji, trgovci z živino in potujoči krošnjarji. Vse poteka po točno določenih pravilih, poseben nadzornik pa skrbi za red z lesenim kladivcem v roki. Nihče ne poje, dokler ni poklican, vendar vsak dobi priložnost. Večina pesmi je v pivskem duhu sobotnega veseljačenja, bolj uglajeni gostje bi jih označili za radožive in celo malce razuzdane. Čeprav bi kdo pomislil, da bo priča poveličevanju pitja, to nikakor ne drži. V Angliji takšne pesmi pišejo učeni možje, ki pa se nikakor ne sramujejo svoje radožive narave. Pivci iz krčme The Eel's Foot imajo radi pesmi z zgodbo, s čim daljšo, če je le mogoče, saj je časa do zaprtja gostilne dovolj, če ne, pa se lahko veseljačenje še vedno podaljša." Na plošči je kajpak zbranih le nekaj pesmi, ki jih radi prepevajo v zavetju udobne gostilne, medtem ko zunaj brije mrzel veter in divja nevihta. Pa poglejmo, o čem govorijo te skladbe.[4]

Pesem The Derby Ram je ovita v meglico izmišljotin in čudes. Neuničljiva je kot star siv oven, o katerem pripoveduje, izvira pa iz časov, ko so na vrhu hribov še častili živali. Ohranila se je zahvaljujoč običaju, s katerim so možje črnih obrazov, ogrnjeni v ovčjo kožo, vsako zimo prebivalcem midlandskih vasi s pesmijo zaželeli srečo. Dandanes je bolj sproščeno različico tega napeva moč slišati med vojaki, ki prihajajo domov na dopust.[5] Ko pivo dobro steče po grlu, mogočni Darby Ram ni daleč in nekateri pravijo, da uteleša samega hudiča.[6] Skladba The Foggy Dew pripoveduje resnično življenjsko zgodbo in je znana v najrazličnejših izvedbah.[7] Včasih dekle strašijo duhovi, drugič je vznemirjena zaradi vremena, a v obeh primerih prihaja po tolažbo k staremu samcu. Irci pesem vidijo kot čustveno hrepenenje, Škoti kot opolzek posmeh, vzhodnoangleški kmet pa je zvest neposrednosti in jo zapoje brez nasmeha na obrazu ali solza v očeh ter tako glavno sporočilo pesmi spoštljivo zadrži zase. Tema je znana po vsej Angliji, kljub temu pa je razmeroma redko zapisana. Če že, se največkrat pojavlja kot primer cenzure nemoralnih odlomkov. Maggie May je verjetno ena zadnjih pravih mornarskih balad in sodi v obsežno Lloydovo zbirko s to tematiko. To je pesem, ki je našla pot na skoraj vsako ladjo, vendar v nobeno pesmarico, zato so jo preporodniki razmeroma pozno odkrili. Besedilo, katerega podobnost lahko najdemo v tragičnih zgodbah kazenskih pregnancev v avstralski Botany Bay, je starejše od melodije, ki spominja na priljubljen solzav napev iz 19. stoletja, znan kot Darling Nellie Gray. Pesem se dobro poda sentimentalnemu razpoloženju pivca ob praznem vrčku.[8] Ob študiju plošče z angleškimi pivskimi pesmimi zdaj pridemo do skladbe When Johnson's Ale Was New. Pravi izvor te zelo stare pesmi ni znan, radi pa so jo prepevali za veliko noč, ko so možje, oblečeni v različne like, hodili od vrat do vrat in s pesmijo prosili pirhov. Pesem je poznal že Ben Johnson, saj jo najdemo v njegovi zbirki Tale of a Tub iz 16. stoletja. Po mnenju angleških etnomuzikologov je njena kakovost v stanovitnosti, saj se je v tristo petdesetih letih očitno le malo spremenila. V krčmi so zanjo najbolj dovzetni tisti, ki najbolj globoko pogledajo v kozarec. The Butcher and The Chambermaidje razposajena in ognjevita pesem, ki prihaja iz severovzhoda dežele. Nobenega dvoma ni, da gre za povsem resnično pripoved. "Gospod Tom Cook, ki nam je pesem predstavil, ima le eno oko in uhan v ušesu," je zapisal Lloyd. Pravi, da jo je prepeval "v čast vseh dam voljnih ustnic in bokov; Bog naj blagoslovi njihove zapeljive čare." Gospe, morebiti navzoče v krčmi, ob tej pesmi elegantno nazdravijo z dvignjenimi vrčki piva. Pesem A Jug of Punchje verjetno irskega izvora, v vzhodno Anglijo pa naj bi jo prinesli priseljeni pobiralci krompirja. Jedrnata pesem z uglajenim začetkom se v nadaljevanju v hitrem tempu predaja sentimentalnemu razpoloženju, ki je primerljivo s podobo gospoda z izvezenim telovnikom in dolgo glinasto pipo v ustih, ki si prizadeva ohraniti dostojanstven družbeni položaj, medtem ko mu opojna meglica že zastira jasen pogled.

Pogubljeni menihi

Posebno zanimiv je komentar, s katerim je Lloyd pospremil skladbo The Parson and The Maid:"Med ljudskimi pevci je razširjeno mnenje, da so med moškimi najbolj pohotni mlinarji in duhovniki. Revni ljudje so bili v preteklosti pogosto prepuščeni milosti lakomnega mlinarja in premetenega meniha, zato so podeželski pevci v pesmih radi prepevali o njihovem nenasitnem poželenju, ki jih je nemalokrat pripeljalo do pogubnega konca." Ta pesem, prvotno znana pod naslovom The Monk and The Maid, je prišla v Suffolk iz severovzhoda Anglije. Melodija je škotskega izvora, znana kot različica priljubljene pivske pesmi Andro wi' his Cutty Gun. Posebno priljubljena je bila skladba Three Drunken Huntsmen. Tej pesmi je v popolnem zanosu rado prisluhnilo veliko radostnih kmečkih duš s trebuhom, polnim piva, in z brenčečo glavo, del pesmi pa se je pojavil tudi v gledališki igri z naslovom The Rivals iz leta 1668, pri kateri naj bi imel po nekaterih podatkih prste vmes celo sam Shakespeare. Skladba se je pozneje (podobno kot številne druge) preselila v Ameriko, kjer je bila v štiridesetih letih 19. stoletja del repertoarja potujočih pevcev družine Hutcheson, danes pa je izključna last otrok in pijancev. Posebno pozornost gre v Lloydovem repertoarju posvetiti mornarskim skladbam. All For Me Grogje mornarska pesem iz zadnjih grenkih dni plovbe, kjer se mešata boleč spomin na težavno ribanje ladijskega poda in razigranost v slogu starih poskočnih piratskih napevov. Jack Tar ni srečen – njegovi škornji so ponošeni, stara obleka mu visi s telesa, alkoholni strahovi in blodnje niso več daleč, in čas je, da najde novo ladjo in novo službo. The Drunken Maidens - pesem o štirih dekletih z otoka Isle of Wight - se je z juga razširila v vsako pivnico v deželi, kjer so se zbirali pevci. Pred dvestotimi leti so jo od vrat do vrat širili krošnjarji, zapisana je tudi v koketni pesmarici z naslovom Charming Phylis's Garland. Številni raziskovalci so se spraševali, zakaj se zgodba odvija prav na otoku Isle of Wight. Odgovor je povsem preprost, saj je bil otok nekoč zavetišče tihotapcev, poceni pijača pa je dovoljevala vsesplošno pijančevanje. Človek si ne more kaj, da se ne bi hudomušno nasmehnil ob dejstvu, da se je na otoku, kjer je danes matično pristanišče bahave kraljeve pomorske eskadre, nekoč razlegalo veseljačenje poskočne Sally in njenih prijateljic. Sploh je v teh skladbah čutiti neverjetno razuzdanost, prav takšna pa je tudi tematika pesmi Rosin the Beau. In kdo je bil stari Rosin the Beau? Verjetno neki podeželski razvratnež iz 18. stoletja. Živahen stari neotesanec je raztrosil svoje otroke po vsej deželi. Mlajša izvedba pesmi je znana pod naslovom Wrap Me Up In My Tarpaulin Jacket, v Ameriki pa jo poznajo kot pesem z naslovom Acres of Clams. Nekoliko drugačno zgodbo ima skladba o služabniku z naslovom The Farmer's Servant. Kdor ne pozna prav dobro kmečkega človeka vzhodne Anglije, bi ga označil za zelo spoštljivega, celo malce hlapčevskega. Vendar ta trditev nikakor ne drži. Kot pravi pesem, je nagnjen k temu, da 'pometa pred gospodarjevim pragom, kot se za služabnika spodobi'. Na videz nedolžna trditev skriva v sebi prikrito navihan dvojni pomen. Po melodiji je pesem sorodna dobro znanemu napevu Lincolnshire Poacher, po obliki pa spominja na prodajno uspešnico iz leta 1959 z naslovom The Thing. Kmetje se ob tej pesmi hudomušno dregajo s komolci, prikrito mežikajo in se pridušeno krohotajo, medtem ko zemljiški gospod z družbo sedi v sosednjem prostoru. Stari Velvet, ki je pel pesem John Barleycorn z glasom, tankim, kot je komarjevo brenčanje, je Lloydu pripovedoval, da ta skladba sega v čase Jezusa Kristusa.[9] Tako daleč nazaj zagotovo ne, vendar je imel kopijo pesmi že Pepys, pisec dnevnika iz 17. stoletja. Tudi on je že takrat trdil, da je po njegovih izračunih ta pesem zelo zelo stara in da je najbolj imenitna med napevi, ki častijo dobro žgano kapljico. Z njenim besedilom so šušmarili mnogi, med njimi tudi Burns, vendar ni prvega znanega zapisa izboljšal nihče. Stari Velvet jo je prepeval kot različico pesmi Dives and Lazarus. Vsake toliko časa se v družbi dobrih pivcev pojavi tudi pesem, kot je A Jug of This. Pozno zvečer, ko plamen razigrane druščine oslabi in se misli usmerijo v notranjost duše, se vedno najde kdo, ki se s težavo dvigne na noge in zapoje pesem, katere besedilo je bolj pijansko od večine prejšnjih, melodija pa tako umirjeno opojna, da ji primernejše ne boste našli, tudi če jo boste iskali polovico življenja.

Jane Weber

IZBRANA BIBLIOGRAFIJA IN VIDEOGRAFIJA

Peter Kennedy (urednik). Folksongs Of Britain And Ireland. Music Sales Limited, 1974, 824 strani.

Knjiga z naslovom Folksongs of Britain and Ireland je prvič izšla že davnega leta 1974 in še danes pomeni eno boljših publikacij, ki nam nazorno približajo glasbo britanskih otokov in bogato poezijo angleške ljudske glasbe. O irski in angleški glasbi sicer obstaja cela vrsta knjig, razprav in priročnikov, zato vam bomo v bližnji prihodnosti mogoče predstavili tudi kakšno verjetno še uporabnejše literarno delo o tej glasbi, po drugi strani pa so te izdaje, žal, izjemno težko dosegljive in jih je še najlažje dobiti v kakšni zakotni angleški knjigarni ali v knjižničnem oddelku z odpisanimi naslovi. Posebna vrednost obsežne knjige s tristo šestdesetimi ljudskimi skladbami so besedila ter preprosti notni zapisi. Ker so plošče angleškega folka (tudi tiste z novejšimi posnetki) velikokrat brez natisnjenih besedil, bo zbirka lepo rabila vsem, ki radi razumete, o čem poje neka balada ali razuzdana pivska pesem. Pesmi so razdeljene po geografskem ključu (English Folksongs, Scottish Folksongs, Welsh Folksongs in Irish Folksongs), po tematiki (denimo: Songs of Diversion, Songs of The Travelling People, Songs of False Love and True), prav vse pa so ne glede na izvor zapisane tudi v angleškem jeziku (www.musicsales.co.uk).

Martin Carthy. British Fingerstyle Guitar. VHS, Stefan Grossman's Guitar Workshop.

Žal je sicer dovolj kakovostna izdaja Martina Carthyja za zdaj dosegljiva samo na formatu VHS. Za kaj gre? Ob koncu petdesetih let so v Anglijo prihajali ameriški pevci bluesa in folka. Britanskim glasbenikom in poslušalcem so predstavili nova glasbena obzorja in ameriške pesmi so tako prišle tudi v repertoarje britanskih trubadurjev. Martin Carthy pri tem ni bil izjema in je svoje prve vzornike našel v ameriških kitaristih, kot so bili Big Bill Broonzy, Reverend Gary Davis in Elizabeth Cotten (Lloyd je to glasbo vrtel po radiu). Nekaj časa je bil celo pod vplivom starega countryja in je igral na bendžo, šele pozneje pa je (znova ob pomoči Lloyda) začel igrati angleško ljudsko glasbo, in sicer prirejeno akustični kitari. Carthy ni bil edini, ki je kitari utiral pot v britansko ljudsko glasbo, je pa definiral njeno vlogo. Na Škotskem je ljudsko godčevstvo in umetnost igranja kitare združil glasbenik z imenom Archie Fisher, v Londonu je ljudske pesmi igral vplivni Davey Graham, vendar so vsi trije ubrali slogovno različne smeri. Video, ki ga je posnel Stefan Grossman, vam bo na najlepši možni način razložil skrivnosti Carthyjevega zahtevnega prstnega kitarskega sloga. Večina pesmi je v uglasitvi CGCDGA, ki zahteva debele strune in spretne prste ter se enkratno prilega melodiki angleške glasbe. Videu sta dodana tudi natančna transkripcija in besedilo ene najbolj znanih pesmi v Carthyjevem repertoarju, Seven Yellow Gypsies (Stefan Grossman's Guitar Workshop, P. O. Box 1405, Mosscroft Lane, Doncaster DN7 6XG, UK; www.guitarworkshopuk.com).


[1] Podobne fraze sta med drugimi veliko uporabljala Woody Guthrie in Bob Dylan.

[2] A. L. Lloyd je posnel kakšnih osem albumov, vendar so danes v CD formatu dosegljivi samo trije, in sicer: Blow Boys Blow založbe Tradition/Nika, v katalogu legendarne založbe Topic pa najdete albuma Leviathan! (ta podobno kot album založbe Tradition prinaša mornarske pesmi) in v tem članku podrobneje obdelano ploščo English Drinking Songs, ki jo tudi najbolj priporočamo za prvo srečanje z Lloydovo glasbo. Plošče založbe Topic žal praviloma niso dosegljive na našem trgu, jih pa lahko naročite po pošti neposredno pri založbi (www.topicrecords.co.uk).

[3] O Martinu Carthyju smo v Muski pisali pred kratkim.

[4] Večino komentarjev smo povzeli in priredili po Lloydovih zapiskih, ki so priloženi plošči z naslovom English Drinking Songs (Topic Records, TSCD496, izdano leta 1998). Lloyda sta na snemanju spremljala Alf Edwards (English concertina) in Al Jeffery (banjo and harmonica).

[5] Lloyd je komentarje napisal leta 1961.

[6] Skladbo The Derby Ram lahko slišite tudi na ploščah izvajalcev, kot so: Tommy Makem, Watersons in Ian Campbell.

[7] Pesem The Foggy Dew najdete na kakšnih 100 albumih, pred nekaj leti pa sta jo skupaj posnela skupina The Chieftains in pevka Sinead O'Connor.

[8] Martin Carthy je za zadnji album Signs Of Life posnel skladbo Jim Jones In Botany Bay, tej znani temi pa se ni mogel upreti niti Bob Dylan, saj jo je pod naslovom Jim Jones posnel za album Good As I Been To You.

[9] Lloyd je veliko delal na terenu in iskal stare skladbe. Imena pevcev in godcev, ki jih navaja, nam žal velikokrat ne pomenijo veliko, saj teh ljudi praviloma nihče ni posnel ali pa so njihovi terenski posnetki pozabljeni v radijskih arhivih. Teh podatkov je veliko v knjigi, ki jo predstavljamo v bibliografiji.