Magazine

Ustreljeni z obeh strani

Redki izstopijo ob pravem času. Ko sami začutijo, da nam nimajo več povedati kaj zares vrednega. Howard Devoto je v nekaj letih prešel mnoge faze ‘razvoja’, in ko je obvisel v ustvarjalnem vakumu, je razpustil skupino Magazine. Zato pa je njihova glasba prestala test časa in založba Virgin se jih je po skoraj dvajsetih letih spomnila z objavo trojne retrospektivne zbirke in s kompilacijo tipa ‘best of’.

Potrebna je bila le prava spodbuda, odločna, predrzna in brezkompromisna brca, ki je do temeljev zamajala rockovski establišment sedemdesetih let. Tedaj so na ‘sceni’ vladali rockovski mastodonti, zagledani le sami vase in v svoje denarnice. Že zdavnaj so izgubili vsak stik z ‘ulico’, zaprti mesece in mesece v snemalnem studiu so ustvarjali tehniško resda popolne izdelke, a glasba je izgubila prvinsko moč. Sex Pistols so prvi razbili mit. Ne le, da so s svojo pojavo pomenili pravo nasprotje zvezdniškemu obnašanju tedanjih rockovskih ‘bogov’, bili so glas nezadovoljne mladine, antijunaki s sosedne ulice. Vsak je lahko vzel v roke kitaro in se izrazil po svoje.

Prav Howard Devoto je bil tisti, ki je dvakrat pripeljal Sex Pistols v Manchester. Prvič med znamenito turnejo Anarchy poleti leta 1976 skupaj s Heartbreakers in The Clash. Po tem dogodku se je Manchester prebudil. Praktično naslednji dan so nastale pomembne skupine, ki so zaznamovale ne le tamkajšnje dogajanje, temveč je njihov vpliv segel povsod, kjer se je igral avtorsko samosvoj rock. Na prvem koncertu Sex Pistols v Manchestru so se spoznali člani Joy Division, Mark E. Smith je ustanovil trdovratne The Fall, Pete Shelley in Howard Devoto pa sta z Buzzcocks že igrala uporniški himni Boredom in Breakdown.

Kakorkoli je bil angleški punk rock potreben in pomemben premik v zavesti rockovskih glasbenikov in poslušalcev, je za Devota pomenil omejitev; tako glasbeno kot v ‘predpisanem’ imidžu. Že po nekaj koncertih je zapustil Buzzcocks in ustanovil svoj bend - Magazine. Od prvega vala punkrockovskih skupin jih je ločeval širše zastavljen glasbeni okvir: predvsem v ospredje postavljene klaviature Dava Formule in občasni izpadi saksofona Johna McGeocha, basovska kitara Barryja Adamsona je v poudarkih obarvala ritem Johna Doyla v funkovski maniri, Howard Devoto sam pa je poskrbel za enakovredno dozo prvinske energije in občutljivih osebnih vprašanj, združenih pod velikopoteznim naslovom prvega albuma Real Life. K uveljavitvi je pripomogla že prva mala plošča, Shot By Both Sides, ki so jo Magazine posneli v kratkem obdobju brez klaviaturista, zato je zvenela še ostro in jezno. A nakazala je tudi kompleksne rešitve, četudi v obliki poprockovske pesmi. Ko je Dave Formula prevzel enakovredno vlogo avtorja, so pesmi postale male umetnine, bliže artističnim težnjam zgodnjih Roxy Music kot troakordnemu drvenju Devotove nekdanje skupine.

Kritiki, zavezani prvotnim zamislim, so Magazine celo obdolžili spogledovanja s Pink Floyd, torej s pretenzijami tistih, proti katerim so bile uperjene osti punkrockovskih bojevnikov. Howard na očitke ni resno odgovarjal, raje jih je še potenciral z izjavo, da se kritiki motijo in da sam raje posluša (tedaj še za stopnjo bolj osovražene) Yes. Veljajo glasbeni dosežki, in če štejemo priredbe za poklon vzornikom (in ne groteskno izpostavljanje zablod pop kulture, tedaj izkazano v predelavi pesmi My Way Sex Pistols ali na drugi strani Satisfaction anonimnih čudakov The Residents), so dimenzije zanimanj izkazali v treh smereh; filmsko s predelavo Bondove teme Goldfinger na B-strani singla Touch And Go, frenetično z I Love You Big Dummy Captaina Beefhearta, objavljeno na B-strani singla Give Me Everything, in plesno s Thank You Slya Stona z nenavadno ‘svetlega’ albuma The Correct Use Of Soup. Kajti po vse globljem utapljanju v eksistencialnih vprašanjih in posledično mrakobni glasbi praktično vseh ‘sopotnikov’ tako imenovanega post punka (Echo And The Bunnymen, Siouxie And The Banshees, Cure, Wire, Gang Of Four, Public Image Limited) so se po tragični smrti Iana Curtisa vsi ustrašili hudiča, ki ga je uspešno pririsal na zid. Na prelomu v osemdeseta leta so se vsi po vrsti odpovedali drznim vsebinam in družno zašli v lahkotnejši pop in celo poudarjeno plesnost. Podobno so Magazine po udarnih in razpoznavnih pop melodijah prvega albuma na drugem Secondhand Daylight upočasnili ritem in ga zapolnili s težkimi klaviaturami. In se nato spet ‘prebudili’ na tretjem The Correct Use Of Soup in ponudili zaokroženo zbirko navdihnjenih pop pesmi s Howardovimi besednimi igrami v ospredju. A žal je pomenil začetek konca. John McGeoch je vse več časa preigral v Siouxie And The Banshees, v novoromantične Visage pa za povrh zvabil še Adamsona in Formulo. Zamenjal ga je kitarist Robin Simon, ki se je takoj izkazal na koncertnem albumu Play, in zapustil skupino. V razhajajoči se zasedbi so Magazine le posneli še četrti studijski album in se takoj po objavi Magic, Murder and the Weather dokončno razšli.

Zdi se, da so Magazine v tistih nekaj intenzivnih letih preprosto pregoreli. Večina članov se je kasneje posvetila zgolj studijskemu delu, Devoto je objavil dostojen samostojni album in dva pretenciozna pod imenom Luxuria v sodelovanju s kitaristom Nokom. Od drugih je največ naredil Barry Adamson. Naveličan uglajene pop glasbe se je pridružil zadnji zasedbi Cavovih The Birthday Party, ostal z njim v The Bad Seeds in se (tudi zaradi zdravstvenih težav) zadnja leta posvetil ustvarjanju glasbe za umišljene filme.

Navkljub poplavi vsemogoče glasbe, skozi katero se povprečen poslušalec komaj prebije, za povrh pa ga usmerjajo še medijska sita, ki prepuščajo le najpopularnejše, še obstaja zanimanje za glasbo originalnih Magazine. Njihov vpliv na recentno dogajanje je minimalen, komaj zaznaven, v zgodovinski spekter popularne glasbe pa so vendarle prinesli opazen delež. Ohranili so klasično obliko pesmi, se naslonili na izrazito melodijo in jo poudarili z dopadljivimi in nadvse skladnimi aranžmaji. To so v času ritmičnih razgradenj že malce pozabljene kvalitete.

Založba Virgin je poskrbela za ‘vse’. Za tiste, ki že imajo redne albume, je založila trojno retrospektivno zbirko Maybe It’s Right To Be Nervous Now z manj dostopnimi posnetki originalnih malih plošč (A in B strani), z neobjavljenimi verzijami znanih pesmi, z objavljenimi (album Play) in neobjavljenimi koncertnimi posnetki ter z vsemi tremi radijskimi oddajami za didžeja Johna Peela na BBC. Istočasno je pod naslovom Where The Power Is izšla še kompilacija z najbolj znanimi pesmimi (ne nujno z malih plošč). Dobrodošla zbirka za vse, ki želijo vsaj okvirno spoznati del bogate angleške postpunkovske zgodovine.

Janez Golič