Letnik: 2001 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: prevedla in priredila Marina Horak

MIM

Muzej glasbil v Bruslju

Bruselj je bil lani ena od osmih evropskih kulturnih prestolnic, kjer so se organizatorji projekta pametno odločili finančna sredstva in energijo vložiti v kulturne dobrine, ki bodo ostale. Lotili so se predvsem predstavitve nekaterih kulturno pomembnih nepremičnin.

Najprej so dokončali restavriranje katedrale Sv. Mihaela ob priliki prinčeve poroke, sledile so otvoritve, povezane z glasbo: otvoritev novih ateljejev (umetniških delavnic) pri osrednjem gledališču, operni hiši De Munt, otvoritveni koncert nove dvorane Henry Le Boeuf v Palači lepih umetnosti in otvoritev popolnoma novega Muzeja glasbil, ki se odsihmal imenuje preprosto MIM (Musee des instruments de musique).

Muzej, ki je doslej v precej neugodnih razmerah deloval v nekdanjem stanovanju ravnatelja Konservatorija, je zdaj prvič v 123 letih obstoja dobil primerno domovanje. Stavba, v kateri so uredili muzej, prikliče v spomin delček bruseljske preteklosti. Gre pravzaprav za dve stavbi popolnoma različnih slogov, ki sta med seboj povezani. Najprej pade v oči hiša na vogalu med Hofbergom in ulico Villa Hermosa, ki je znana pod imenom Old England. (To ime se še vedno šopiri na pročelju.) Najstarejša generacija se še spominja elegantne angleške modne hiše, v kateri si si lahko v najvišjem nadstropju privoščil "a cup of tea" in čudovit razgled na mesto. Staroveška glorija pa je po drugi svetovni vojni zbledela in nihče se ni čudil, da se je proti koncu šestdesetih let lastnik odločil za modernejše in udobnejše prostore. Nekaj let se je tu še mudila trgovina z orientalskimi preprogami, leta 1972 pa so takrat že precej propadlo stavbo dokončno zaprli. Zgodba o mnogih administrativnih in občinskih peripetijah, ki so sledile, bi se marsikomu zazdela znana. A "konec dober, vse dobro". Ta biser v slogu art nouveau - nekaj časa zaničevan in zdaj spet občudovan - so obnovili v vsem sijaju. Za glavnim vhodom sta sprejemna dvorana in muzejska trgovina, nato je nekaj salonov in v šestem nadstropju seveda kavarna s čudovito teraso.

Zbirke so v drugi zgradbi, v klasicistični vogalni hiši med Hofbergom in Koningsplein (Kraljevo planjavo). Notranjost te hiše, ki si jo je kot del prvotnega načrta za Kraljevo planjavo leta 1774 zamislil arhitekt Barnabe Guimard, je skoraj v celoti spremenjena (razen "zrcalne dvorane"), da lahko rabi kot muzejski prostor, ki odgovarja današnjim standardom. Za shranjevanje nerazstavljenih predmetov so dodali še tretji objekt.

MIM je slaven po eni najlepših zbirk na svetu. Seveda obstajajo še mnoge druge, na primer najstarejša zbirka Društva prijateljev glasbe na Dunaju, ki je bila ustanovljena že za časa Beethovna in je sedaj del umetnostnozgodovinskega muzeja. Tam se srečate z instrumenti, ki so bili na primer Haydnova ali Beethovnova osebna last. Take neposredne relikvije v Bruslju ne boste našli. Tako se je namreč zavestno odločil prvi pobudnik muzeja, konzervator Victor Mahillon. Zato pa MIM nudi izredno širok pregled glasbil zahodnoevropskega izvora in tudi glasbil drugih delov sveta.

Na več kot 3000 kvadratnih metrih razstavnih prostorov je na ogled kakih 1200 eksponatov, to je trikrat več kot prej. MIM ima v lasti več kot 7000 predmetov, vendar že to, kar je na ogled, obiskovalca dovolj prevzame. Postavitev je organizirana v šestih oddelkih. V kleti je Musicus Mechanicus, ki vsebuje ure, zvonove in tudi mehanične klavirje, fonografe in podobne naprave. Tu je tudi interaktivni zvočni laboratorij. Pritličje je namenjeno ljudskim glasbilom, in sicer v treh oddelkih: Belgija, Evropa (kjer najdete tudi glasbili iz Slovenije) in zunaj Evrope. Izreden vtis naredi pregled zahodne umetne glasbe v prvem nadstropju, ki se pne od Irana in starega Egipta več stoletij pred Kristusom do zgodnjega 20. stoletja. Drugo nadstropje pa je posvečeno strunam in tipkam. Tu je tudi Zrcalna dvorana s tako imenovanimi posebnostmi, kakršna je na primer lestenec iz osmih starih serpentov (umetelno zavitih renesančnih pihal).

Potovanje skozi zbirko je še enkrat razdeljeno po tematiki v nič manj kot 89 pododdelkov in je predstavljeno v lepo oblikovanem vodniku. Muzej posveča precej pozornosti vlogi Belgije v razvoju instrumentov, denimo gradnji čembalov v Antwerpnu v baroku, vlogi Adolpha Saxa v razvoju pihal v 19. stoletju, vlivanju zvonov itd.

Beseda muzej marsikomu diši predvsem po zatohlosti in dolgočasju, a v MIMU se obiskovalec znajde sredi pustolovščine, ki je pravi užitek. Res je, da napisi niso vedno jasno berljivi, vendar pa je v muzeju glasbil uho pomembnejše od očesa, in na razpolago so slušalke, s katerimi lahko obiskovalec posluša posnetke razstavljenih glasbil.

MIM veliko truda vlaga tudi v organiziranje različnih prireditev, še posebej tistih za otroke in mladino. Z njimi želi na prijeten in sodoben način vzbuditi zanimanje za čudoviti svet zvokov. Posebna izobraževalna služba organizira vodene obiske, ob določenih dnevih so predvidene otroške delavnice, dvorana z 200 sedeži pa je prizorišče raznovrstnih srečanj in koncertov.

Tu sta še specializirana knjižnica, odprta javnosti, in knjigarna, ki se imenuje kar Bookshop. Skratka, novi muzej je vzor za nov in aktiven pristop in treba si ga bo ogledati.

Marina Horak

(po članku Luca Leytensa v reviji flamske Glasbene mladine Kaderblad)

Konec prejšnjega leta so muzej glasbil znova odprli tudi v Baslu. Najpomembnejša švicarska zbirka kakšnih 2000 glasbil iz zadnjih petih stoletij se je v sto dvajsetih letih obstoja že osemkrat selila. Tokrat so ji za več kot milijardo v našem denarju prostore preuredili v zgradbi Lohnhof, nekdanjem baselskem preiskovalnem zaporu. V stavbi s tremi nadstropji je na ogled več kot 600 eksponatov, v dveh prostorih je mogoče razstavljene instrumente tudi preskusiti, poseben instrumentarij pa so pripravili za organizirane obiske šolske mladine.