Rambo Amadeus

Car primitivizma

Ob somraku SFRJ konec osemdesetih let se je na robu jugoslovanske alternativne scene pojavil čudežni “rudar” z imenom Nagib Fazlić in z umetniškim imenom Rambo Amadeus. Na prvi plošči je igral glasbo, ki se je ni dalo umestiti nikamor, a je imela smisel, zato si je sam izmislil termin turbo folk. S prvim izdelkom je tudi jasno pokazal, kakšne bodo koordinate njegovega bodočega dela - sposojanje koščkov glasbene in verbalne resničnosti in ustvarjanje nadrealističnih scenarijev za bodoče generacije.

Človek ne bi verjel, da je širokopleči Črnogorec samostojno glasbeno pot začel takole negotovo: “Slučajno sem iz Ljubljane dobil kaseto z Rip Rig and Panic in Contortions. Dotlej sem mislil, da bom v svetu ostal nerazumljen, da so reči, ki mi hodijo po glavi, reči za psihiatra. Ko pa sem slišal njih in Kojo (Disciplino kičme, op. a.), sem doumel, da nisem sam, da ne potrebujem psihiatra, ampak občinstvo, ki mu je taka glasba všeč.” (Ritam št. 1, 1992) Vsakdo, ki pozna Rambov glasbeni opus, seveda ve, da s to izjavo malo pretirava, ampak da tudi ni strašno daleč od resnice.

Z glasbo se je Antonije Pušić (njegovo pravo ime) začel ukvarjati še v Črni gori, in kot sam zatrjuje, se je tam že estradno izoblikoval. Najprej je igral v jazzovsko punkovskem bendu Radioaktivni otpad, potem je v hotelu na morju s skupino Egzodus preigraval hite, sledil pa je bend Tri Bruce Leeja. Piko na i v njegovem ustvarjanju je dala druga faza ustvarjanja, ki se je začela v Beogradu, kamor je šel študirat. Minimalizem ga je usmeril v sodelovanje s skladateljem Miroslavom Savićem Mipijem, s katerim sta naredila Uspavanku za revoluciju, pasiju po 28 usisivača, skoraj 10 let pozneje pa sta zopet sodelovala pri skladanju glasbe za film Metropolis. Rambo Amadeus je vzniknil leta 1987, od tedaj je njegova pot dolga in zelo bogata. Vsebina plošč in fenomenalni koncerti vsa ta leta potrošnike njegove muzike glasbeno in umsko razsvetljujejo; Rambo pobira glasbene in verbalne ocvirke iz vseh vetrov (od Hendrixa in Šabana Šaulića do Straussa), obuja spomine na bolj ali manj pozabljene napeve in jih postavlja v svoj kontekst, skratka skrbi za stalno diskografsko zbirko največjih odpadnih čudes, sklepanih v slastne kolaže. Skrb za pozabljene in reciklirane zvoke je upravičeno razglasil za humanitarno.

Najin pogovor se je v zafrkantskem slogu odvijal po koncertu v ljubljanskem klubu K4.

Po čem bi raje videl, da si te ljudje zapomnijo? Po humanitarni dejavnosti ali po besedah, ki jih kleplješ?

No, o tem, ali se me bodo ljudje spominjali ali pa me bo prepih pozabe odpihnil s scene, sploh ne moreva govoriti.

In če vendarle predvidevava, da se te bodo spominjali?

Ne bi rad, da bi si me zapomnili po čem slabem.

Kaj je zate napornejše početje - zlaganje glasbenih kolažev ali klepanje besedil, na katere osebno bolj padam?

No, glasbeniki se naslajajo z glasbenimi pogruntavščinami, besedilno, prozno, poetsko navdihnjenih ljudi pa se bolj dotakne igra besed. Pravzaprav se jaz igram z vsem, kar mi pride pod roke. Včasih so to toni, včasih so besede. Včasih pa tudi kaj čisto tretjega. Če bi se, na primer, znašel blizu posode, polne fižola, bi po določenem času zagrebel vanj in ga začel prebirati. Ali na primer, če bi v istem prostoru pol ure sedel z neko palico, bi jo prijel in se začel z njo igrati. Želje po igranju torej ne more preprečiti niti temna resničnost, ki se zgrinja nad vsakega prebivalca tega planeta.

Se je že našel manijak, ki bi analiziral, s čim vse si se že igral?

O tem lahko kar sam povem vse.

Imaš vse ohranjeno v glavi?

Za vse vem.

Misliš, da nikoli ni bilo nobenih podzavestnih stvaritev?

Veš kaj, podzavest je samo del zavesti, ki se je ne zavedamo. Vse je torej zavest, samo da se včasih človek dela zavesti ne zaveda, zato se ji tudi reče podzavest, ne pa nezavest, kot bi se v bistvu morala imenovati.

Ali si se z zadnjo ploščo Čobane vrati se res namučil?

Ne, delal sem jo počasi in zlahka.

Kakšni so odzivi?

V času, ko je Dallas prodal 350 izvodov, so v Srbiji prodali 1500 izvodov; pri tem je treba vedeti, da je v Srbiji plošča izšla 7 dni kasneje.

No, trg je precej večji.

Vendar pa je število prebivalcev enako na obeh tržiščih. Dallas namreč prodaja na Hrvaškem, v BIH in Sloveniji.

V čem je torej štos?

Gre za dostopnejšo ceno nosilcev zvoka. Če gre za original, je cena 10 DEM.

V Srbiji?

Ja. To je psihološko bolj znosno. Res pa je tudi, da ljudje veliko več dajo na zabavo, kot pravi stari srbski hit: “Siromah sam, siromah sam, al’ volim da živim, dok poslednju paru imam, neću da se smirim.” (Odlomek večkrat zapoje, sam in s pomočniki.)

Menda si bil prvi jugoslovanski glasbenik, ki je igral na Hrvaškem.

Bog je poplačal dejstvo, da sem iz mešanega zakona; ker so se nad nami iz mešanih zakonov etnično čisti ves čas izživljali, je bilo nekako prav, da se zdaj prvi prebijem na vsa nova tržišča, kjer me ima vsakdo za svojega.

Ali si res nekaj časa živel celo v Sloveniji?

Ja, bil sem tukaj, ko so bombardirali. Ta skupinski sadomazohizem se mi res ni dopadel, zato sem bil tisti čas nekaj časa v Titogradu, nekaj v Ljubljani. To je trajalo približno en mesec.

Ali si mogoče videl film, ki ga je delala Maja Weiss?

Sem, moja mati igra pomembno vlogo v njem.

Ti je bil všeč?

Zelo.

Ali si glasbo za film Metropolis Fritza Langa naredil zaradi denarja ali ti je bilo všeč delati muziko za film?

Ne, ne. Naj ti razložim, za kaj gre. Inštitut za film je dal 10.000 DEM za produkcijo glasbe. Lahko bi se usedel za računalnik, porabil 200 DEM, 9800 pa bi si jih vtaknil v žep. Jaz pa sem za ta denar pripeljal 28 najrazličnejših glasbenikov, dirigentov, poskrbel sem za vse, da bi naredil čim večjo fešto, ker je bilo dovolj denarja, da se kaj takega naredi. Pravzaprav je to vse.

Ali je pri tem šlo strogo za glasbeni izziv ali za izziv narediti glasbo za film?

Popolnoma glasbeni izziv. Veš, poskrbeti nisem sposoben niti za to, da trije inštrumenti na odru igrajo tako, kot bi jaz hotel, kaj šele osemindvajset. Tako sem glasbenikom rekel: “Ljudje, jaz vam bom dal nekaj denarja, vi pa igrajte. Končno se vam je ponudila priložnost, da vsak igra, kar hoče. Saj si že leta želite, da bi, ko pridete pred publiko, igrali, kar sami hočete?” Odgovorili so: “Smo.” “Igrajte torej, kar kdo hoče, mi pa bomo malo dirigirali.” To je bilo to.

Kakšen je tvoj odnos do filmske umetnosti?

Tudi s sliko je možno hipnotizirati, tako kot z zvokom. Prav tako je 99 odstotkov dreka, odstotek reči pa je v redu. Recimo, dobra kriminalka je Cassavetesova Gloria, kdor je še ni videl, naj gre pogledat.

V tvojem imenu sta dva filmska junaka: Amadeus kot Mozart, Rambo pa kot simbol za mišičnjake in človeka brez pameti.

Jaz sem to drugače dojel. Ko sem gledal oba filma, Rambo in Amadeus, sem rekel, glej tega Amadeusa, zajebava se in stalno skače za pičko, pa poglej tega intiligentnega Ramba, ki se znajde v vsakem položaju. Čeprav tudi Amadeus ni bil neko budalo, če povem po pravici.

Kot mnogim je menda tudi tebi v tem življenju dolgčas.

Dolgčas se v življenju začne takrat, ko se človek preneha ukvarjati z golim preživetjem. Do takrat ima zelo razburljivo življenje - bo preživel, ne bo preživel, se mu bo uspelo nahraniti, bo obstal, se razmnožil? Civilizacija je pripeljala do tega, da v evropskih državah s tem ni več veliko težav. Tako postane ljudem dolgčas in začnejo se ukvarjati z drugimi rečmi. Tako imamo kup nekih dodatnih dejavnosti, ki jih homo sapiens opravlja poleg golega preživetja. Ena od teh dejavnosti je tudi delanje glasbe in pisanje besedil, jaz pa sem bil tako premeten, da sem od te kakor dodatne aktivnosti zase naredil primarno in se s tem ukvarjam poklicno. V poklic sem spremenil v bistvu svoj hobi.

Kako dolgo se torej preživljaš z glasbo?

Moram se pohvaliti, da v zadnjih 12 letih nisem zaslužil niti dinarja drugače kot z glasbo, razen ko sem na Nizozemskem šest mesecev kopal. Na to svoje življenjsko obdobje sem zelo ponosen, po 8 ur na dan sem kopal.

Torej je Sega Mega resnična zgodba?

Vsi komadi so resnični. Sicer pa je dajati tako velik pomen dodatnim dejavnostim brez veze, v vašem časopisu bi morali več prostora nameniti ekologiji, ne pa takim neumnostim, kot je glasba. Kakšna bo Muska, ko bo onesnaženost s hrupom tako velika, da se ne bomo slišali?

Ne vem. Potem bo tišina?

Bomo iz tišine delali muziko?

To so že delali.

Res?

Kolikor jaz vem, jo je naredil Cage. 2 minuti in ne vem koliko.

Tišine?

Ja.

Ampak on je ni naredil fizično, on jo je naredil samo idejno. Pravzaprav ni bilo totalne tišine. Če pa bi obrnil fazo, če bi imel zelo enostaven mehanizem, to pa je mikrofon, naprava za obračanje faze in ojačevalec ter zvočnik, in bi nato spuščal hrup v kontrafazi čez zvočnik nazaj ... S tem dobiš tišino.

Našli smo projekt, ki bi te proslavil po vsem svetu.

Ni ne prvi ne zadnji.

Kaj nismo začeli s tvojo izjavo, da o tem ne veš nič, da gre zgolj za predvidevanje? Kdaj si se torej bolj zafrkaval, zdaj ali prej?

Zdaj in prej.

Nonstop v kontrafazi?!

(smeh)

Viva

DISKOGRAFIJA:

O tugo jesenja (PGP RTS, 1988)

Hoćemo gusle (PGP RTS, 1989)

Psihološko propagandni komplet M-91 (PGP RTB, 1991)

Kurac Pička Govno Sisa (Gema and De Production, 1993)

Izabrana dela (PGP RTS, 1994)

Muzika za decu (B92, 1995)

Mikroorganizmi (Komuna, 1996) (z Goranom Vejvodo)

Titanik (Komuna, 1997)

Zbrana dela 1 in 2 (Vinilmanija, 1998)

Metropolis B (B92, 1998) (z Miroslavom Savićem)

Čobane, vrati se (Dallas, 2000)

INFORMACIJE:

www.ramboamadeus.org.