Letnik: 2001 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
Rob Reddy
Širina, vredna zaupanja
Kritična retrospektiva obravnavanja aktualnega jazzovskega dogajanja po svetu nam hitro pokaže, da smo se v zadnjem času bolj malo ukvarjali z odličnimi, a še vedno vse premalo znanimi predstavnicami in predstavniki tako imenovane “newyorške postjazzovske scene”, ki so se na tamkajšnjem prizorišču uveljavili v devetdesetih letih in ki bodo po dosedanjem in nam dostopnem glasbenem delu sodeč zagotovo pomembno ustvarjalno obeležili naslednje desetletje.
Že res, da smo vzeli v zakup katerega izmed albumov, vendar pa nismo naredili sistematičnega vpogleda v njihovo dosedanje ustvarjanje, čeprav je mogoče trditi, da jih je med njimi kar precej, ki jih lahko brez vsakega dvoma postavimo ob bok velikim imenom ameriškega jazza druge polovice prejšnjega stoletja. Mednje zagotovo sodi tudi mladi altovski in sopranski saksofonist, pa skladatelj in vodja lepega števila raznovrstnih lastnih zasedb Rob Reddy.
Čeprav je Rob Reddy do leta 1999, ko se je pojavil njegov prvi mednarodno zares odmeven album Songs That You Can Trust, že sodeloval s kar nekaj znanimi protagonisti najzanimivejših postjazzovskih podvigov na newyorškem prizorišču ter tudi sam vodil kar nekaj zanimivih skupin, se o njem do takrat ni ravno veliko govorilo in še manj pisalo. V resnici je pred omenjeno ploščo izdal že album Post War Euphoria, ki ga je leta 1997 posnel s skupino istega imena, s katero je podpisal tistega iz leta 1999: Rob Reddy's Honor System. A njegovega prvenca žal ni opazil skorajda nihče. Šele vedno bolj uveljavljajoča se ameriška založba Koch Jazz ga je uspela z albumom Songs That You Can Trust, posnetim februarja 1999 in izdanim avgusta istega leta, vpisati na seznam trenutno najbolj iskanih mladičev newyorškega postjazzovskega dogajanja. In Reddy se v resnici na tamkajšnjem prizorišču zares znajde, saj je z njim dobesedno zrasel. Rojen je bil na Long Islandu, a je zelo hitro zapustil predmestje in se leta 1985 podal v osrčje New Yorka, kjer je potem preživel vsa leta oblikovanja lastnega glasbenega profila. V tem času je sodeloval predvsem v Reggie Workman Ensemble in v Shannon Jackson's Decoding Society, to že samo po sebi priča o sodobni širini njegovih pogledov na postjazzovsko godbo ter tudi o cenjenosti njegovega instrumentalnega početja med “starimi mački”. A zelo kmalu se je podal tudi po svojih poteh in pričel voditi lastne zasedbe ter pripravljati lastne avtorske projekte. Že na samem začetku intenzivne glasbene kariere, leta 1989, je oblikoval zasedbo New American Music Ensembles, ki je potem trajala več let ter se z leti spreminjala po velikosti in instrumentalizaciji. Tako je bila prva samo trio (saksofon, bas in bobni), ob strani sta mu stala Reggie Workman in Pheeroan akLaff, pa potem spet Horn Choir z desetimi pihalci in tolkalcem ter občasno marsikaj vmes. Od sredine devetdesetih let pa so Reddyjevi aktualni projekti nekako osrediščeni okrog seksteta, imenovanega The Honor System. Kot že rečeno, je z njim do leta 1999 posnel dva albuma: med kritiki zelo dobro sprejetega Post War Euphoria, ki pa ga je širše občinstvo skoraj povsem spregledalo, ter Songs That You Can Trust. Pred samim koncem lanskega leta se jima je pridružil še However Humble, prvi album njegove skupine Quttah, godalnega ansambla (saksofoni, kitara, violina ali mandolina, čelo, akustični bas in dumbek). Ob tem velja omeniti še zelo “free” zastavljeno petčlansko skupino Sleeping Dogs, ki je menda njegov najbolj pustolovski projekt, a ga do sedaj še nismo uspeli preveriti. Občasno pa ga lahno v newyorških klubih srečate še s kvintetom, pa oktetom, z že omenjenim enajstčlanskim agregatom Horn Choir ali pa z osemnajstčlanskim Small Town; in tudi poimenovanja zasedb niso ravno brez domiselnosti. Zares pestra izbira zasedb mu seveda omogoča široko paleto glasbenih izrazov ob podpori kar najbolj raznovrstnih instrumentalnih kombinacij; to seveda potem neposredno pokaže na njegovo izjemno skladateljsko in aranžersko smelost in iznajdljivosti. Pri teh projektih so mu pomagali ali mu še vedno pomagajo takšni mojstri, kot so kitarist Jef Lee Johnson, basist Reggie Workman, bobnar Pheeroan akLaff, violinist Charles Burnham in čelist Rufus Cappadocia. Za bližnjo prihodnost načrtuje tudi še večji, pravi kvazi komorni orkester. Med vzornike šteje Odeona Popa in Archieja Sheppa, blizu so mu tudi Greg Osby, Marty Ehrlich in – zanimivo - Ken Vandermark, ki ga še to pomlad spet pričakujemo tudi v Ljubljani. In ne nazadnje: mene osebno v marsičem spominja na početje mladega Tima Berna, cepljenega z najboljšimi dosežki seksteta Henryja Threadgilla, dveh zares avtorskih altovskih saksofonistov osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let, ki sta pozneje pač krenila po ustvarjalno manj izrazitih poteh ter morda ravno s tem naredila prostor Reddyju in njemu podobnim, ustvarjalno vzpenjajočim se mladcem.
Album Songs That You Can Trust je posnel s skupino Honor System v zasedbi, v kateri so ob že omenjenih kitaristu Jefu Leeju Johnsonu in bobnarskem avantgardnem veteranu Pheeroanu akLaffu še akustični basist Dom Richards, s katerim tudi sicer precej nastopa v duetih, zanimiv trobentač Eddie Allen in manj znan trombonist Josh Roseman. Že instrumentalno zasedba takoj asociira na polnokrvni jazz trans hardbopovskega izvora. In prav zato pri Reddyju gre: za zelo spretno, svežo in prepričljivo sprego elementov, vzetih iz najboljše jazzovske tradicije druge polovice prejšnjega stoletja in prav tako premišljene izkušnje radikalnih postjazzovskih poskusov, zgneteno v lasten glasbeni izraz, tokrat uprizorjen v osmih avtorskih skladbah, izmed katerih se jih večina suče v primerni dolžini 10 minut, raje več kot manj; to seveda omogoča poln razmah zamisli, daje pa tudi dovolj prostora individualnim prispevkom vseh sodelujočih instrumentalistov. Zato ne čudijo primerjave s poetiko najboljših predstavnikov chikaške šole AACM, ki jih v kritiških zapisih vzpostavljajo nekateri opisovalci vtisov ob poslušanju Reddyjeve glasbe. Del omenjene zasedbe Honor System se dobro znajde tudi v drugi skupini, ki je trenutno najbolj aktualna. Quttah je godalni ansambel, ki je imel prvi nastop novembra leta 1998, od takrat pa so vztrajno pilili in dopolnjevali repertoar. Vztrajanje se je obrestovalo, to je mogoče preveriti na lastna ušesa z njihovim prvim in Reddyjevim tretjim albumom However Humble, ki je izšel oktobra. Album je šele zdaj pričel osvajalno pot med kritiki in poslušalci, vendar so že prve reakcije izjemno dobre. Čisto posebna instrumentalizacija (altovski saksofon, violina, akustični bas, kitare, čelo in tolkala s posebno izstopajočim dumbekom) domiselnemu skladatelju, kakršen je Reddy, seveda omogoča povsem samosvoja kompozicijska izhodišča in poraja neverjetno barvita tkiva skladb. Te so filigransko natančno aranžirane in vodene, ob tem in prav s tem pa postavljajo prostor zelo odprtemu pristopu posameznih instrumentalistov z obilo sočne improvizacije. Prav zaradi tega so menda koncertni nastopi še posebej sočna izkušnja. Skupni imenovalec obeh do sedaj diskografsko izpostavljenih projektov pa je isti: dober, polnokrven, domiseln, svež in predvsem sodoben jazz. Rob Reddy je zagotovo na najboljši poti, da postane eden izmed vodilnih protagonistov tovrstne glasbene ponudbe na newyorškem in sploh severnoameriškem prizorišču. V Evropi še ni gostoval; a če bo vse po sreči, se bo delček njegovega prvega evropskega koncertnega popotovanja zgodil tudi v Ljubljani, in sicer 16. marca v Cankarjevem domu, s promocijo zadnjega albuma in s skupino Quttah. Da, to so v vsakem primeru pesmi, ki jim lahko zaupamo; po dveh odličnih albumih, ki smo ju slišali, o tem ne gre več dvomiti. In prav zato vam priporočam, da jim prisluhnete tudi “v živo”.
Zoran Pistotnik
Diskografija:
Rob Reddy's Honor System, Post War Euphoria (Songlines, 1997)
Rob Reddy's Honor System, Songs That You Can Trust (Koch Jazz, 1999)
Rob Reddy's Quttah, However Humble (Koch Jazz, 2000)