Robbie Williams

Kaj bi še radi?

»Press be asking do I care for sodomy... I don't know, yeah, probably.«

(Kids)

Ko je imel tri leta, se je na počitnicah v Španiji izmuznil iz maminega varnega naročja in odkorakal neznano kam. Po paničnem iskanju ga je mama naposled našla: njen sin Robbie se je kar sam prijavil na tekmovanje, se povzpel na oder, se prelevil v Johna Travolto iz Briljantine in zapel Summer Nights. Trinajst let kasneje je postal slaven.

In tako ima danes Robbie Williams pri sedemindvajsetih letih za seboj dobrih deset let poklicne kariere, tri samostojne izdelke in več kot pet milijonov prodanih albumov. Njegova kredibilnost iz leta v leto z vsakim novim albumom narašča, med kolegi in med glasbenimi kritiki. Seveda so tudi izjeme, toda navdušenje nad njegovim ustvarjanjem znajo pokazati velecenjeni poredni dečki britanskega popa in stari zimzeleni mački. Dva izmed najbolj spoštovanih britanskih piscev besedil, Neil Tennant (Pet Shop Boys) in Neil Hammond (Divine Comedy), sta celo združila moči in mu na njegovo željo napisala pesem. Ja, Robbie je že nekaj let ena najbolj karizmatičnih zvezd na glasbenem nebu ali, kot pravi sam, najboljša industrija na svetu.

Brez obžalovanj

Kot je pred kratkim ugotavljal Q, Robert Peter Maximilian Williams resda ni posebej tehnično podkovan pevec. Toda takoj, ko odpre usta, iz njih skoči karizma. Ko se zdolgočaseno smehlja in spakuje pred televizijsko kamero in zraven kot lutka odpira usta na playback katere od uspešnic, je bolj kot preprostemu poklicnemu zabavljaču podoben poslovnežu, ki se rad zabava in to značajsko lastnost jemlje smrtno resno. Pri tem ne pozablja, da je kljub vsemu zgolj klovn, ki spretno izkorišča svoje sposobnosti, se dela norca iz samega sebe in iskreno pove, kaj si misli; na primer to, da je zgolj "idiot, doma iz Stoke-on-Trenta", pa da je največja šala devetdesetih let to, da je nekdo kot on, ki sicer ne zna peti, pač pa samo napisati nekaj besedil in zapeti nekaj melodij, prodal nekaj milijonov plošč.

Pred njegovo bolečo iskrenostjo niso varna niti njegova najbolj "sramotna" leta, ki jih je preživel v deškem "zaporu", imenovanem Take That. »Vem, kaj si moji prijatelji mislijo o deških skupinah, in prav takšno mnenje imam o njih tudi sam – pa sem bil v eni. Bilo je precej sramotno,« ga citirajo avtorji ene izmed njegovih biografij. Neposredno se je lotil tudi strogega režima, ki so se ga morali fantje držati (»nobene šole, nelegalnih substanc, nobene ženske ... vsak teden 150 funtov žepnine, čeprav smo jih zaslužili tisoč več ...«), pa tovarišev, ki so se ubogljivo in prijazno uklanjali volji šefov, in predvsem Garyja Barlowa, edinega takethatovca, ki mu je bilo dovoljeno sodelovati pri pisanju velikih najstniških uspešnic zasedbe.

Čeprav si je Robbie šele potem, ko so ga dali na čevelj, upal spregovoriti o svinjarijah v ozadju, je še v času skupnega potrpežljivega nastavljanja fotografskim aparatom in televizijskim kameram začel kazati znake obupane klavstrofobičnosti. Barval si je lase (kako nezaslišano!), iz sebe delal bedaka (popolnoma nespodobno!) in se prekomerno opijal v družbi bratov Gallagher (naravnost pohujšljivo!). Če se je s tem zameril sivim eminencam, ki so vlekle niti zasedbe, je imela njegova uporniška drža v javnosti prav nasproten učinek. Konec koncev je imel, kot je kasneje zapisal NME, vedno najboljši glas, najboljše plesne točke, najboljši videz in, presenetljivo, osebnost. Del njegovega šarma je bil pač vedno tudi v tem, da ga je vedno polomil tako čudovito in javno, leta njegove "sramote" pa so mu dala tudi snov za pisanje samostojnega gradiva.

No Regrets, petshopboyevska žalostinka z drugega albuma, pri kateri sta sodelovala že prej omenjena Tennant in Hammond, naj bi govorila predvsem o Williamsovi pomiritvi s preteklostjo, katere del so bili Gary in druščina ter veriga managerjev in asistentov, s katerimi je Robbie zapravil dragocene dneve in bankovce na sodnih razpravah. Potem ko se je končno osvobodil obvezujoče pogodbe z založbo RCA Records in se pri tem olajšal za 400.000 funtov, je z olajšanjem izjavil, da pri vsej stvari vendarle ni bil pomemben denar, pač pa svoboda. Njegova ranljivost je bila za marsikoga usodna. Odslej se je po hitrem postopku znebil vsakega, ki mu je poskušal vsiljevati svojo voljo. Izjava, da želi popolno umetniško svobodo, kar se tiče njegovih albumov, je bila dovolj velik razlog, s katerim je poskušal upravičiti odslovitev kar štirih managerjev in osebja.

Naposled svoboden

Njegova prva samostojna mala plošča Freedom je povedala vse. Šlo je za priredbo pesmi njegovega velikega idola Georgea Michaela, ki je kariero začel v razvpitem duetu Wham!, torej podobno kot Robbie, pa tudi stilsko je bila pesem zelo blizu tistemu, kar je nameraval ustvarjati kot samostojni izvajalec. In, najpomembnejše, pesem je s svojim sporočilom dobesedno opisovala iskanje tako želene glasbene verodostojnosti in javne podpore.

Še celo leto dni je trajalo, preden je Williams izdal album in s tem prvi material, pri katerem je sodeloval ne le kot človek s povprečnim glasom, pač pa tudi kot soliden pisec besedil.

Dvanajst mesecev med Freedom in Life Thru a Lens je Robbie bolj nenamerno izkoristil za izgradnjo povsem nove javne podobe. Na trdnih temeljih podobe nagajivega dečka se je začela njegova večmesečna odisejada po evropskih klubih in festivalskih žurih, na katere je vedno prišel prvi in odšel zadnji. Udeleževal se je vsake pasje procesije, bil viden v družbi "kredibilnih" alternativnih britanskih glasbenih nergačev in zraven použil vse, kar mu je bilo ponujeno. Njegova svoboda je tako dobila povsem drugačne razsežnosti. Zdelo se je, da je Robbie brez vajeti razvajeno otroče, ki se mu še sanja ne, kaj bi rad bil, ko bo velik. Zavaljeni in večno omamljeni nekdanji zlati deček Take That se je spreminjal v bednega klovna, ki se je v svojem cirkuškem šotoru pogrezal v lastno blato samousmiljenja in upravičeval zgražanja najstniških revij, ki so ga še leto prej kovale v zvezde.

A nič ne de. Za Robbiejevo podobo se je izkazalo veliko pomembnejše to, da je njegova pohajkovanja in prijateljevanja z alternativno sceno pridno beležila tudi tovrstna medijska mašinerija. Robbie je bil nemara res zavaljeno prase, a je zraven tudi dokončno dokazal, da mu je prav malo mar za podobo čednega in brezmadežnega sina, ki bi ga kot zeta sprejela vsaka druga družina z najstniško hčerko. Več kot dobrodošel je bil v prostorih, nabitih s tistimi, ki so ga še pred kratkim zmerjali dobesedno s "pičko", zdaj pa so ga imeli za "enega izmed naših".

Kakorkoli že, danes se mediji povsem upravičeno sprašujejo, kaj neki bi se zgodilo z Robbiejevo kariero, pa tudi z življenjem, če mu na pomoč ne bi priskočila Elton John in Guy Chambers. Prvi, ki je vse možne oblike odvisnosti nekoč občutil na lastni koži, je poskrbel za to, da se je Robbie streznil in odpravil na zdravljenje, drugi, nekdanji član World Party in Lemon Trees, pa je bil utelešenje vsestranske nadarjenosti, ki jo je Williams tako dolgo iskal.

Ob tolikšni podpori in večmesečni ustvarjalni suši je bilo povsem samoumevno, da je Robbiejev prvi solistični album nastal v enem tednu. Na njem se je zvrstila vsa beda njegovega "svobodnjaštva", ki se je izkazalo za hvalevredno snov pri pisanju besedil, v glasbi pa se je Robbie poklonil vsem tistim, pred katerimi je bil pripravljen sneti klobuk. Prvi singel Old Before I Die je tako krepko spominjal na opus bratov Gallagher, drugo gradivo pa je bilo odlična mešanica solidnih pop izdelkov, ki jih je Robbie z interpretacijo povzdignil na nadpovprečno raven. Album Life Thru a Lens, izdan pri Chrysalis Records jeseni 1997, je presegel pričakovanja vseh. Na njem je bilo dovolj pesmi, dovolj stila in dovolj povedanega, da je zadostil kriterijem večine zahtevnih poznavalcev. Leto, ki ga je preživel v breznu, se je naposled obrestovalo: delavska knjižica je naposled dobila žig, na katerem piše "verodostojnost".

Mojster poklica

Seveda vse vendarle ni šlo kot po maslu. Številko ena na lestvici malih plošč po Evropi je dosegel šele pozimi 97/98, ko je pokazal tudi svojo necinično plat. Klasična balada Angels, menda napisana v nekaj urah v prijateljevi sobi, je tako mehko sedla v ušesa in srca evropske mladeži, da jo je še poleti 1998 na festivalu v Glastonburyju na vse grlo prepevalo nekaj deset tisoč ljudi. Pravzaprav ima pesem še danes največji odziv na vseh koncertih, Robbie pa v izjavah velikokrat poudarja, da mu je pesem najljubša prav zato, ker mu je vrnila podporo občinstva in s tem botrovala visoki prodaji albuma.

Topla priznanja v sebi jokajočega dvornega norčka, ki se je po naključju znašel pod žarometi in si zdaj obupno prizadeva, da bi ga ljudje imeli radi, so prišla do izraza tudi na naslednjem albumu I've Been Expecting You (Import, 1998); pa naj si gre za izvrsten primerek ciničnega bondovskega improviziranja (Millenium), popolnoma odkrito komuniciranje s publiko (Strong) ali pa za srce parajočo čustveno izpoved osebne ranljivosti, ki v Robbiejevih rokah postane vsesplošna, ne le njegova stvar (She's The One).

Njegova iz leta v leto bolj nabrekla zabavljaška žilica se vedno znova posebej izkaže v video spotih. Standardno spakovanje in nastavljanje pred kamero je v She's the One preseglo vsako mejo estetskih norm. Kičasta zgodba o paru na drsalkah in njunem trenerju je tipična Robbiejeva blamaža, ki si jo je privoščil tudi na novih izdelkih s tretjega albuma Sing When You're Winning (Capitol, 2000). Najprej je šokiral javnost z do skrajnosti prignanim striptizom v Rock DJ, kjer zato, da bi si pridobil pozornost deklet, začne s sebe metati ne le obleko, pač pa tudi vitalne telesne organe, nadaljeval je s seksi duetom (Kids) z disko razgaljenko št. 1 lanskega leta Kylie Minogue, potem pa se je kot Bob Williams predstavil v duhovitem filmsko-dokumentarnem rivalstvu s slavnim voznikom formule 1, letečim Škotom Jackiejem Stewartom. Spot sicer nima nobene zveze s samo pesmijo, odlično priredbo disko uspešnice I Will Survive Glorie Gaynor, ki s posrečenimi godalnimi vložki zveni kot prvovrstna pop klasika, tako kot nimajo nobenega smisla verzi, kot je na primer tale iz rockersko usmerjene Texas Forever: »I'm so superstitious so there's something you should know, the reason I'm doing you is cause your friend said no.«

Kvalitetnejšega mainstreamovskega produkta, kot je Robbie Williams, na glasbenem tržišču trenutno ni. Kaj bi sploh še radi?

Marta Pirnar