Saga o pianistih (16. del)

Dubravka Tomšič-Srebotnjak

Užitek, ki nam ga daje, je čist in globok; samo največji umetniki nas lahko popolnoma zadovoljijo na ta način. Tomšičeva je pianistka zgodovinske veličine, dovršena virtuozinja in unikatna. (Richard Dyer v ameriškem časopisu Boston Globe)

Prihodnji mesec, 7. marca 2001, nekaj dni po prihodu s turneje v ZDA, bo v Ljubljani ponovno gostovala slovenska pianistka Dubravka Tomšič-Srebotnjak. Prva dama slovenskega klavirja je zvezda stalnica, ki pa ne daje niti malo priokusa po (včasih cenenem) zvezdništvu. Že vse življenje z interpretacijami bogati publiko na vseh celinah sveta. V svoji - doslej petinpetdeset let dolgi - karieri je gostovala v vseh pomembnih glasbenih centrih Evrope: od Londona, Amsterdama, Münchna, Berlina, Prage, Moskve, Sankt Petersburga, Budimpešte, Madrida in Rima do slovenskih mest in mest nekdanje Jugoslavije, vključno z njenim rojstnim Dubrovnikom. V zadnjih letih osvaja tudi ZDA - leta 1989 je igrala na otvoritvenem gala koncertu prestižnega glasbenega festivala v Newportu, in odtlej jo po vsej Ameriki pozdravljajo samo še s stoječimi ovacijami in z ocenami v časopisih, ki govorijo v superlativih. Pravzaprav je Dubravka Tomšič-Srebotnjak osvojila ZDA že mnogo prej. Leta 1952, ko je imela 12 let, jo je poslušal Claudio Arrau; mlademu dekletu, ki je takrat že končevalo študij na ljubljanski Akademiji za glasbo pri prof. Zori Zarnikovi, je ta sloviti pianist svetoval, da bi lahko talent najbolje razvila v glasbenih centrih, kot sta London ali New York. K sreči se je zaradi spleta okoliščin mlada pianistka kmalu zatem znašla pri profesorici Katherine Bacon na Juilliard School of Music v New Yorku. S skromno štipendijo in z vztrajno vadbo pa si Tomšičeva do konca študija ni pridobila zgolj dveh nagrad ter diplome iz klavirja in tudi psihologije; ko je leta 1955 igrala z newyorškimi filharmoniki v Carnegie Hallu (za mnoge glasbenike so sanje debut v tej prestižni dvorani), jo je prvič slišal tudi legendarni Artur Rubinstein. Pianist, ki ga je Tomšičeva vedno dotlej na njegovih recitalih pozdravljala z vrtnico (za šopek takrat ni bilo dovolj denarja), se je ob poslušanju izjemno navdušil. "Njen talent in individualnost sta velika. Kakšna lahkotnost, kako lep ton. Ona je popolna in čudovita pianistka," je mojster napisal o njej v avtobiografiji. Dve leti po debutu je sledil še pianistkin solistični recital v Carnegie hallu in tudi takrat jo je Rubinstein prišel poslušat. Takrat je Tomšičeva že prerasla najbolj delikatna najstniška leta in končala študij; zato je Rubinstein menil, da je čas za začetek vzajemnega sodelovanja. Začela sta s privatnimi urami poučevanja, ki so trajale naslednji dve leti (1957-1959).

Sledil je povratek v Ljubljano in začetek mnogih turnej: do danes je Dubravka Tomšič-Srebotnjak nastopala že več kot 3500-krat. Njene številne zgoščenke s posnetki del skladateljev, ki segajo od Bacha do mojstrov 20. stoletja, pa so nastale pri založbah, kot so Vox Classics, Stradivari Classics, Critic's choice, Pilz International, Point Classics, Intersound Inc., Pentagon Classics, Intermusic S. A., Koch International, pri nas pa Založba kaset in plošč RTV Slovenija. Solistični recitali se dopolnjujejo z nastopanjem ter s snemanji z orkestri po vsem svetu, v Slovenji pa Dubravka Tomšič - Srebotnjak že od leta 1966 dalje tudi poučuje na ljubljanski Akademiji za glasbo. Vsi, ki so bili kdaj v stiku z njo, naj bo kot študentje, člani orkestrov ali zgolj poslušalci, pa ne morejo prehvaliti njenega šarma ter tehnične bravuroznosti in muzikalne širine, ki ju obvlada s svojimi čudežnimi rokami. Dubravka Tomšič-Srebotnjak ni bila zgolj čudežni otrok, ki je prvič igral že pri petih letih; njena kariera iz leta v leto narašča v pravem crescendu.

Dilema ob izbiri klavirjev

Pianistka je nazadnje igrala v Ljubljani prav pred kratkim - na decembrskem slavnostnem koncertu ob deseti obletnici slovenskega plebiscita je blestela v Saint-Saënsovem drugem klavirskem koncertu. Marca pa bo nastopila solistično - po dolgem premoru, saj je na recitalu v Ljubljani nazadnje igrala v Cankarjevem domu 5. oktobra 1995, ko je krstila novi steinway. Dubravka Tomšič-Srebotnjak ni krstila le tega klavirja, na nekatere se je celo tudi podpisala. Tudi na nekaj (ročno izdelanih) Faziolijevih klavirjih, ki so ji zelo všeč - veliko bolj kot Bösendorferjevi koncertni klavirji. Tudi med yamahami se najde kakšna taka, ki ji ustreza. Vsakič, ko pride v New York, jo vabijo, da si v Yamahinih studiih ogleda najnovejše izdelke. Toda kljub vsemu še vedno velja neko pravilo, da Dubravka Tomšič-Srebotnjak, tako kot večina svetovno priznanih pianistov, največ in najraje igra na Steinwayeve klavirje. Na novega tricentenniala, ki je bil oblikovan ob tristoletnici klavirja, sicer še ni igrala; ima pa zato vrsto izkušenj z drugimi steinwayi, o katerih nam je povedala:

"Na turnejah se srečujem z vsemi vrstami instrumentov - od izvrstnih do manj izvrstnih -, in četudi Steinway pravi, da ima vse instrumente enake, so vendarle razlike. Vsakemu umetniku pač en instrument bolj odgovarja kot drugi. Razlika je že med hamburškim in ameriškim steinwayem. Tudi v Ameriki imajo tako imenovani hamburški steinway, ki pa ni čisto tako dober kot pravi hamburški steinway. Če imam na izbiro dva nova steinwaya, skorajda prej izberem ameriški steinway kot hamburškega, katerega ton je bolj rezek. Verjetno pa take klavirje delajo zato, ker so nekatere dvorane zelo suhe, zato potrebujejo zelo prodorne klavirje."

Ste kdaj pomislili, da bi koncertirali na svojem klavirju?

Po mojem bi bilo preveč muke, če bi morala skrbeti še za to. Seveda bi bilo fino, če bi imela povsod svoj klavir, toda nenehno prevažanje tudi ni dobro za instrument, pa še svojega uglaševalca moraš imeti vedno ob sebi. Ko je pred leti prišel v Ljubljano Michelangeli s svojim klavirjem in z uglaševalcem, se je na koncu odločil, da bo vzel naš klavir, čeprav je pripeljal svojega.

Vam je kdaj počila struna, ko ste igrali na koncertu?

To se mi je zgodilo v Ljubljani, ko sem igrala Brahmsa s filharmoniki, to se sliši tudi na posnetku; struna mi je počila tudi, ko sem igrala v Nemčiji, pa tudi v Italiji. Počila mi je zgornja struna in sem se potem tiste tipke izogibala, dokler nisem strune lahko dala stran, saj so sicer sosednji toni ves čas v disonanci. To se redko zgodi - bolj pri starih klavirjih kot pri novih. Pa tudi nisem take vrste pianist, da bi tolkla po klavirju. Četudi poči struna na domačem klavirju, se to zgodi zaradi presuhega ozračja ali česa podobnega … Nekoč, v Berlinu, je šel tudi pedal, ko sem igrala Mozartov koncert. Ko so prevažali klavir na oder, so hiteli, in ko sem že začela, sem šele opazila, da pedal ne funkcionira. Ni mi bilo do tega, da bi prekinila koncert sredi igranja, zato sem šele po prvem stavku povedala dirigentu, da pedal sicer ne deluje, a da gremo lahko tudi naprej - seveda to ni bil romantičen koncert, pri katerem je desni pedal nujen. Potem so poklicali uglaševalca in zadeva je bila hitro rešena.

Pianisti se pred vsakim koncertom oglasijo v dvorani, kjer si izberejo klavir, tehniki pa si označijo tudi mesto, na katerem želi imeti umetnik postavljen klavir. Včasih se pianisti znajdejo tudi v dilemi. Tako se je zgodilo naši pianistki v Zagrebu, ko je pred letom dni v dvorani Vatroslav Lisinski igrala na solističnem recitalu. Prav pred kratkim je ta dvorana dobila čisto nov steinway, toda takrat sta bila na voljo dva stara, dotrajana klavirja, od katerih nobeden ni povsem ustrezal. Klavirski uglaševalec je zato prišepnil umetnici, naj za prvi del uporabi en klavir, za drugi del pa bi morda bolje zvenel drugi steinway. Po dolgem oklevanju se je pianistka vendarle odločila za to varianto, še danes pa se smeje ob razpletu zgodbe - na koncertu se je zbrala vsa hrvaška pianistična smetana, in ker nihče ni vedel, da so med odmorom zamenjali klavir, ni nobeden od poslušalcev mogel dognati, kateri od obeh klavirjev je ves čas tako odlično zvenel.

Ali se bo Dubravka Tomšič-Srebotnjak tokrat v Ljubljani odločila za klavir, ki ga je krstila, ali pa se bo odločila za kakšno drugo kombinacijo, je še vedno v njenih rokah. Vsekakor se bo lahko, tako kot vedno v Ljubljani, zanesla na svojega osebnega uglaševalca Zlatka Siliča, ki že vrsto let zapored skrbi, da klavir pod njenimi prsti lepo zveni. Tokrat ji bo steinwaya pripravil za program, s katerim je že lani nastopala po ZDA:

- Bach - Busoni: Preludij in fuga v D - duru, Bwv 532

Ferruccio Busoni, eden največjih romantičnih pianistov (1866-1924), se je v zgodovino pianizma zapisal predvsem zaradi transkripcij Bachovih del, ki so bile natisnjene v sedmih volumnih. Bachova Chaconna za violino solo je dobila nove dimenzije (ter poslušalce) v transkripciji za klavir, na novo pa so zazvenela tudi nekatera orgelska dela, med njimi tudi Preludij in fuga v D-duru iz leta 1888, Busonijeva prva Bachova transkripcija. Busoni, mojster pedalizacije, je namignil: "Prave orgelske efekte lahko na klavirju dosežemo samo s kombinacijo treh pedalov." Toda doseganje orgelskega efekta samega po sebi ne sme biti cilj interpretacije Busonijevih transkripcij. Ko je Dubravka Tomšič-Srebotnjak lani igrala to skladbo na turneji v ZDA, so kritiki takole povzemali njeno igro: "Že po prvem ducatu not, ki jih je Tomšičeva zaigrala, smo pozabili, da to niso bile orgle. Njeno razumevanje želja obeh skladateljev se je izrazilo v veličastni interpretaciji, ki je imela lepo, celovito podobo, v kateri smo pozabili na prisotnost pianistke, in se spominjali obeh skladateljev." (P. Kiraly, Seattle Post-Intelligencer, 16. marec 2000). Richard Dyer pa je 12 dni kasneje v The Boston Globe zapisal: "Tomšičeva je obravnavala fugo kot podaljšani, kozmični crescendo. Ko je crescendo naraščal, so tiste krožeče note začele zveneti kot kroženje planetov okrog sonca, ki so medtem peli himne čaščenja."

- Liszt: Sonata v h-molu

Busonija so njegovi sodobniki imenovali Doktor Faustus klavirja; kot pianist je zaslovel predvsem zaradi izvedb monumentalnih Beethovnove Hammerklavier in Lisztove sonate v h-molu, v katerih je s pedalom čudovito niansiral tone. Busoni je tudi povzročil pravo senzacijo v Berlinu, ko je igral maratonski koncert z Lisztovimi deli - mnoga od del tega skladatelja so zazvenela tudi v novi transkripciji. Ne le, da sta oba, Liszt in Busoni, v življenju napisala vsak svojo Faustovo simfonijo. Tudi Lisztova sonata, ki je napisana v enem kosu, ima faustovski prizvok; po mnenju nekaterih naj bi Liszt, ljubitelj književnosti, prav zares uporabil Goethejevega Fausta za predlogo tega muzikalno in kompozicijsko čudovitega ter tehnično zahtevnega dela. Sonata je nastala leta 1853; tako kot je pred tem Schumann posvetil Fantazijo op. 17 svojemu prijatelju, je Liszt sonato poklonil Schumannu. Že omenjeni R. Dyer pa se je pianistki Dubravki Tomšič-Srebotnjak ob interpretaciji te sonate takole poklonil: "V njenih rokah je sonata postala človeška drama, avtobiografija, duhovno potovanje. Njena igra je bila emocionalna, sublimna, in globoko ganljiva - takšna, kakršen zna biti pozni Beethoven."

- Prokofjev: Sonata št. 4 v c-molu (1. Allegro molto sostenuto, 2. Andante assai, 3. Allegro con brio, ma non leggiero)

Pred kratkim je bil na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani ponovno na obisku ruski pianist in pedagog Igor Lazko, ki je tri dni predaval na klavirskem seminarju. Še posebej se je razgovoril ob Bežnih vizijah Sergeja Prokofjeva (1891-1953). Prokofjeva je primerjal s kolegom Šostakovičem, hkrati pa je za vsakega od njiju našel vzporednice v ruski literaturi - Prokofjevu še najbolj odgovarja Tolstoj, Šostakoviču pa psihološko naravnani Dostojevski. Poudaril je, da je imel Prokofjev izjemen občutek za zunanji svet - naravo z elementi pravljičnosti, ki so reminiscenca na pravljice, bajke, ki jih je doživljal kot otrok, ko je (v nasprotju z mesta navajenim Šostakovičem) živel na deželi. Glasbo Prokofjeva določa tudi njegova zunanjost - visok, suh, zelo inteligenten, hkrati pa zaradi preklavosti nekoliko neroden, kar se je izražalo tudi v oglatosti značaja.

'Nagajivi škrat', kot je Prokofjeva zaradi njegovega karakterja poimenoval prof. Lazko, je napisal devet klavirskih sonat. Vse naštete karakterne značilnosti boste našli tudi v četrti sonati, ki je obenem tudi skladateljev odziv na samomor prijatelja. Sonata je nastala že leta 1908, vendar jo je Prokofjev (tik, preden je zaradi nestrinjanja z novo rusko politiko bežal od doma ter se leta kasneje zaradi domotožja spet vrnil) revidiral leta 1917, zato ji je dal podnaslov Iz starih zvezkov.

- Liszt: Legenda št. 1: Sveti Frančišek Asiški - Pridiga pticam

Glava, ki jo krasijo dolgi lasje, nagnjena nazaj, telo, ki kar v precejšnji oddaljenosti sedi od klavirja, in prsti, ki bravurozno prebirajo tipke: takšna je bila običajna podoba Liszta, željnega publike, ki je bil zaradi pompoznega igranja ter čednega videza (nehote?) lomilec ženskih src. Toda leta so prinesla njegovemu značaju veliko ponotranjenega miru, ki mu je sledilo celo sprejetje nižjega duhovniškega reda. Abbé Liszt je v dveh legendah, ki sta nastali najkasneje do leta 1866, povzdignil duha svetega Frančiška. Tako v prvi legendi ujame svetnika med pridigo pticam - preprosto žvrgolenje (trilčki, arpeggii, kromatične figure) se zlije v čudoviti melodiji ptičjega zbora. "To nam je zasolzilo oči, tako kot že vsako prejšnje delo, ki je bilo na programu," je ob recitalu naše pianistke ponovno zapisal R. Dyer, eden najbolj uglednih ameriških kritikov.

- Liszt: Mefistov valček št. 1

Avstrijski pianist Alfred Brendel, ki smo ga pred meseci slišali na recitalu v Cankarjevem domu, si klasicistični program, po katerem slovi in smo ga slišali tudi mi, bogati prav z lisztovsko tehniko. Brendel pa Liszta ne le igra, ampak je o njem napisal tudi vrsto esejev. Tako v eseju Nerazumljeni Liszt (v knjigi Nachdenken über Musik/Razmišljanja o glasbi) ugotavlja, da je v veliko evropskih državah čutiti razne predsodke, ko ljudje na koncertnem programu zagledajo Lisztovo ime. Očitajo mu bombastično ekstravertiranost, poceni sentimentalnost, pomanjkanje forme, učinek zaradi želje po učinku. "Ob slabostih Lisztove glasbe," pravi Brendel, "ljudje radi pozabljajo na njeno edinstvenost." In kasneje nadaljuje: "Liszta moramo resno obravnavati, če želimo, da ga bomo dobro igrali."

Vsekakor ima resen pristop pri igranju legendarnega Liszta (letos se bomo spominjali 190-letnice njegovega rojstva) tudi naša gostja na marčevskem recitalu. Kot je njen učitelj Rubinstein dolgo let zapored končeval recitale z Mefistovim valčkom, bo tudi Dubravka Tomšič-Srebotnjak sklenila z legendo o Faustu, kakor jo je upodobil Nikolaus Lenau v poetični obliki Plesa v vaški gostilni, Liszt pa objavil leta 1860 v klavirski različici, ki jo naša pianistka, po besedah R. Dyerja, takole interpretira: "Izjemno delo, ki v zgodbi pripoveduje o vražjih radostih, podeželskem veseljačenju in nokturnovskem zapeljevanju v mrmrajočem gozdu."

Tako bo marca izzvenel uradni del recitala naše pianistke Dubravke Tomšič-Srebotnjak. Njene interpretacije se vedno zlivajo neposredno iz njenega srca v srca vseh, ki poslušajo v dvorani. Zato lahko upamo, da bo umetnica nagradila naš aplavz tudi z dodatki: bo morda cikel koncerta zaokrožilo njeno običajno slovo, še ena priredba Bacha, nebeški preludij v transkripciji Silotija, čigar originalni zapis umetnica tako skrbno skriva? Pustimo se presenetiti.

Damjana Zupan