Smog - Bill Callahan

Pesmi vdanosti

Med samotarje, ki se nikoli niso podredili nepisanim tržnim pravilom, a z vztrajnostjo počasi in zanesljivo le stopajo med ‘velike’, zagotovo sodi tudi Bill Callahan. Ime ‘skupine’ Smog, pod katerim deluje, je le krinka, ki dopušča odprte možnosti sodelovanj, a Bill vsekakor drži v rokah vse vajeti. Je snovalec vseh glavnih zamisli, avtor pesmi, interpret in predvsem večni popotnik. Navdiha mu tako nikoli ne zmanjka.

Imel je tudi nekoliko sreče. Prav kmalu ga je odkrila sicer majhna, a dovolj prodorna neodvisna založba Drag City in mu po štirih samozaloženih kasetah omogočila boljše snemalne razmere in objavo posnetkov na ploščah. Obenem se je takrat, v začetku devetdesetih let, neodvisno eden od drugega pojavilo še nekaj skupin in posameznikov, ki so v ospredje postavljali nebrzdano ustvarjalnost, tehniška raven izvedbe in zvoka je bila na drugem mestu, če ne še nižje. Vseh skupaj se je oprijel naziv lo-fi (kot nasprotje popolnosti hi-fija) in kmalu so mediji začeli lepiti tovrstno nalepko na vsakogar, ki je objavil nekoliko slabše posnetke. Iz kakršnih koli razlogov, estetskih ali takih, izvirajočih iz danih razmer. Bill Callahan se po elektronski pošti ograjuje od določenih oznak: “Nisem naklonjen nobenemu kakor koli imenovanemu gibanju ali estetskim prepričanjem. Zgodnje posnetke sem naredil doma zato, da sem lahko ohranil ‘varnost’. Nikogar ni bilo, ki bi zameglil posnetke, kot si sam ne bi želel. Domače snemanje je preprosto in dobro za učenje osnov, da sem lahko napredoval proti višjim zamislim.”

Že od samega začetka je Bill Callahan objavljal kasete in plošče pod imenom Smog, šele kasneje so se mu pridružili gostujoči glasbeniki, ki jih skoraj ne moremo šteti za redne člane skupine. Ali si je morda Bill na začetku vse skupaj zamišljal kot ‘pravo’ skupino? “Ne, Smog sem bil od vsega začetka le jaz sam. Že kot otrok sem izbral ime skupine, kar nekaj let preden sem sploh začel pisati pesmi, torej je snemanje plošč pod imenom Smog uresničitev teh otroških sanj. Snemam sam in z drugimi ljudmi. S tem, ko plošče objavljam pod imenom skupine, ne pod svojim imenom, ohranjam odprte možnosti. Smog je lahko karkoli.”

Običajno je tako, da se z leti podaljšuje premor med objavljenimi ploščami, da počasi zmanjka začetnega zagona in navdiha. Ustvarjalec postane tudi previden, čaka, da se mu nabere dovolj kakovostnih pesmi, in če sodi med izjemno popularne, veliko časa porabi za promocijske dejavnosti. Bill Callahan ne pozna krize, po dvanajstih letih še vedno objavlja plošče s hitrostjo albuma na leto, četudi so na njih le vokalne pesmi brez balasta. Lani je ob rednem Dongs Of Sevotion ob koncu leta objavil še mini album Neath The Puke Tree s tremi novimi pesmimi in z dvema starima, a posnetima na novo. Zdi se, da objavi vse, kar posname. “Večkrat razmišljam, da sem prišel do konca. Potem dobim zamisel, ki me vznemiri. Vse skupaj je podobno pleskanju hiše. Nekaj časa si zadovoljen z narejenim, a sčasoma opaziš pomanjkljivosti in začneš vse znova, v neskončnost.”

Pomanjkanje navdiha se pogosto kaže v razprodaji starih posnetkov v obliki raznoterih kompilacij, koncertnih plošč in remiksov. Bill Callahan se temu vztrajno izogiblje. Ne potrebuje niti priredb, da bi se z njihovo pomočjo približal potencialnim poslušalcem. Zato pa je, na primer, Chan Marshall, ki je bolj znana pod imenom Cat Power, objavila že dve priredbi njegovih pesmi; Bathysphere na albumu What Would The Community Think? in Red Apple Falls na zadnjem Covers Record. Kakšno je Billovo mnenje o njenih izvedbah? “Mislim, da ima dober glas, nekaj kar bi moralo izvirati z minareta. Všeč mi je verzija Bathysphere, za katero je sama pojasnila, da se je je naučila, ko sem jo izvajal na samostojnem nastopu. Torej je bolj verzija koncertne izvedbe kot tiste s plošče. Red Apple Falls sem slišal samo enkrat ali dvakrat.”

Z leti se vrsta uglednih sodelujočih glasbenikov na ploščah Smog podaljšuje. In ker so izoblikovane osebnosti, je njihova vloga zgolj gostujočih glasbenikov toliko kočljivejša, namesto podrejanja Billovim zamislim bi Jim O’Rourke, Thymme Jones, John McEntire in Jeff Parker zlahka zaigrali na povsem svoje strune. Bill sam zavrača to možnost: “Sam izberem glasbenike in oni se vedno zavedajo, da obvelja moja odločitev, zato nikoli ne izgubim identitete.”

Očitno se s cvetom sodobnega čikaškega dogajanja odlično razume, saj je bilo vetrovno mesto ena zadnjih postaj njegovih večnih iskanj. A nemirni duh ga žene naprej in vprašanje je, kdaj se vrne ... “Preden sem se preselil v Čikago, se živel v Južni Karolini, Kaliforniji, Georgiji, Marylandu, New Yorku in drugje. Ja, v Čikago sem prišel iz preprostega razloga, da bi bil bliže svojim prijateljem.

Zadnje čase veliko potujem. Trenutno sem v Turčiji. Ne morem se niti spomniti, kdaj sem odšel in kateri dan je danes. Nimam povratne vozovnice. Ostal bom tukaj, dokler ne pride čas, da poskusim dobiti pravi zvok. Razmišljam tudi, da bi imel turnejo po vzhodnoevropskih državah - Turčiji, Češki, Slovaški ...”

Ker ni podvržen pritiskom založbe niti množici ljubiteljev, se mirno prepušča zamislim, kakor pač pridejo in dozorijo v pesem. Eno redkih možnih refleksij na zunanja pričakovanja bi lahko našli v pesmi Dress Sexy At My Funeral, kot reakcijo na nepravične ‘zahteve’ tistih ljubiteljev, ki bi ga za vsako ceno želeli zadržati v kultnih okvirih. Tudi za najvišjo ceno. Njegov komentar je preprost: “Nimam odgovora.” Ali, pojasnila vsebin prepušča vsakomur posebej, njegov jezik je pesniški, poln metafor, brez konkretnih sporočil. Le da mu je na zadnjih ploščah glasbena ilustracija v vse večjo podporo. Navkljub širokim slišnim vplivom se jim Bill odreka, v ospredje postavlja čutna doživetja, drugo je le prevod v glasbeno obliko. “Sedim v starem kamnitem vrtu. Starejše ženske prodajajo tobak v mošnjah, divji zmenki, živo rdeči natikači, okrašeni z zlatom, in turški playboy. Vse to se mi plete po mislih. Verjamem, da so to moji poglavitni vplivi.”

Kako jih bo Bill uglasbil? Potrebno bo še malce počakati. “Imam nekatere zamisli za naslednji album, ampak v tem trenutku res samo zamisli, samo pecelj sadeža, ki mora šele zrasti, da bi ga lahko predelali v žganje.”

Janez Golič

Diskografija SMOG (samo vinilni in CD albumi)

Forgotten Foundation, 1992

Julius Caesar, 1993

Burning Kingdom, 1994

Wild Love, 1995

Sewn to the Sky, 1995

Doctor Came at Dawn, 1996

Red Apple Falls, 1997

Knock Knock, 1999

Dongs of Sevotion, 2000

Neath the Puke Tree, 2000

(vse Drag City/Domino)