GILLIAN G. GAAR

She's A Rebel: The History of Women in Rock and Roll

A Blandford Book, London, 1993, Villiers House, 467 strani

Ko sem raziskovala žensko ustvarjanje v sodobni popularni glasbi, sem prebrala kar precej knjig. Ena temeljnih je prav gotovo knjiga She's A Rebel, ki sodi po sistematičnosti in pristopu do te tematike v sam vrh kritiškega zapisa. To je knjiga, ki bi jo nemudoma priporočila pri študiju popularne kulture, s posebno afiniteto do položaja žensk na tem področju umetniškega ustvarjanja.

Gillian G. Gaar je svobodna novinarka in glavna urednica rockovskega časopisa The Rocket. Njeni članki o rockovski glasbi in popularni kulturi so polnili stolpce v revijah Goldmine, Pulse, Option in v številnih drugih publikacijah. Na koncu se je odločila, da vse izkušnje, razmišljanja in raziskave objavi v knjižnem prvencu She's A Rebel.

Gaarova se razbitja fenomena »žensk v rocku«, ki se vsakih deset let kot feniks pojavi v medijih in v celoti preplavi glasbeni tisk, loti analitično, s pogledom v preteklost. V zgodnjih šestdesetih letih, preden je britanska glasbena invazija zajela ameriško, so vokalne skupine tipa the Shirelles, the Chiffons, the Ronettes in the Shangri – Las popularizirale zvok tako imenovanih »dekliških skupin«. V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih so bile na čelu avtorskega gibanja besedilopisk Carole King, Laura Nyro, Joni Mitchell, Carly Simon in Janis Ian, ki so delovale vzporedno s feministično orientiranim ženskim glasbenim gibanjem istega obdobja. V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih so imeli Debbie Harry, the Go-Go's, Chrissie Hynde in Pat Benatar za ženske v rocku novega vala. Sredi osemdesetih so bile »video« performerke, kot so Annie Lennox, Cyndi Lauper, Madonna in Tina Turner, ženske v rocku obdobja MTV. Ne govorimo torej o nekem edinstvenem trendu, temveč o stalnem trendu. Prisotnost žensk v rocku je torej neizpodbitna. V katerem grmu tiči torej zajec?

Eden najbolj očitnih vzrokov, zakaj se trend žensk v rocku ponavlja, je ta, da ženske kot spol niso integrirane v družbo, ampak so opažene kot tisto »drugo«, ki se je razvilo iz moške oblike. (Avtorica navaja primer iz rockovskega sveta, kjer je posebej izpostavljena na primer kategorija »najboljša ženska kitara«, namesto preprosto »najboljša kitaristka«.) Ta distinkcija nam v bistvu tudi pove, zakaj so žensko vlogo v glasbeni industriji često spregledali in preslišali v mnogih rockovskih zgodovinah. Če so ženske umetnice (songwriterke, didžejke, managerke) opažene samo zato, ker so ženske, to nekako opravičuje njihovo mesto v posebnem poglavju, kjer je njihov prispevek sicer priznan, vendar so vseeno portretirane korak stran od zgodovine kot celote.

Naslednji faktor je način vrednotenja dela. Zgodovina rocka je bolj zgodovina komercialnosti in manj umetnosti (tržnega uspeha z najbolje prodajanimi ploščami, ki jih že zato cenijo kot »boljše«). Ta način razmišljanja učinkovito izniči zgodbe vseh ženskih umetnic, ki niso dosegle opaznega uspeha na glasbenih lestvicah. Posledica je skoraj popoln manko ženskih umetnic v neki standardno napisani rockovski zgodovini, to daje popolnoma napačen vpogled v vlogo, ki so jo (in jo še) igrajo ženske v ustvarjanju in razvijanju rock and rolla. To še posebej velja za zgodnja leta rocka, razteza se tudi v naslednje desetletje, v obdobje punka v poznih sedemdesetih, ko so ženske underground performerke dosegle vsaj približno enako obravnavanje kot moški kolegi. Ženske so takrat v resnici prvič začutile, da se z lahkoto enakovredno z moškimi priključijo novemu gibanju. Zakaj ne?

Knjiga She's A Rebel je torej nekakšno povračilo izgubljene zgodovine. Zaobsega celoten spekter rock and rolla, od zgodnjih pevk rhythm and bluesa petdesetih, kot je bila Big Mamma Thornton, ki je zasedla vrh evropskih lestvic s pesmijo Hound Dog tri leta pred Elvisom, do raperk in pop ikon devetdesetih, kot sta Queen Latifah in Madonna. Vmes pa je kopica dekliških skupin, Motown, folk rock in kontrakulture šestdesetih, ženska glasbena scena in punkovska eksplozija v sedemdesetih. To je glavni aspekt knjige, s poudarkom, da je pravo število žensk, ki so bile vpletene v rockovsko industrijo, precej večje, kot bi lahko sklepali iz večine razpoložljivih virov.

Avtorici so pri pisanju knjige ljubeznivo priskočili na pomoč številni ljudje, največ umetniki sami, njihovi znanci, kritiki, glasbeni sodelavci, ki so priskrbeli članke in intervjuje o skupinah, katerih zgodbe si zaslužijo nekaj več od obveznih stavkov, ki so jih zabeležile v drugih zgodovinah.

She's A Rebel selektivno razkriva kariere znanih ženskih umetnic, raziskuje izkušnje, s katerimi so se soočale kot ženske, in jih uvršča v širši kontekst, po vplivu na kasnejše delo. Kajti vse prevečkrat se je v kalup neke znane ženske umetnice stlačilo kar vse ženske avtorice.

Toda čeprav so ženske v rocku še vedno predstavljene kot nekakšna novost, pa je opaznost umetnic v rockovskem svetu danes več kot očitna. Vprašajte koga, naj vam našteje ženske v rocku v petdesetih letih, in prav gotovo boste naleteli na prazen list, medtem ko bo enako vprašanje v osemdesetih letih izvabilo številne odgovore.

Zatorej: nalepka »ženske v rocku« je več kot neustrezna, saj promovira glasbeno podobnost, ki temelji na dejstvu, da so ženske, podobnost, ki v resnici ne obstaja. Napaka v percepciji postane očitna, ko jo obrneš na glavo in si izmisliš kategorijo »moški v rocku«. Tisto, kar neizpodbitno združuje ženske v rocku, je nedvomno izkušnja, s katero so se soočile v glasbeni industriji, kjer prevladujejo moški. Knjiga She's A Rebel je močan dokument, ki zapisuje njeno stran zgodbe.

Varja Velikonja