CLARK HUMPHREY

Lovloser: The Real Seattle Music Story

Feral House, 1995

Obkrožajo nas miti, legende in že skoraj kulti, brez katerih zobje glasbene industrije ne bi imeli česa žvečiti. Med takšne produkte sodi tudi skupina Nirvana s Kurtom Cobainom v grobu; brez nje bi bilo danes marsikaj drugače - nič več ni tako kot pred desetimi leti! Ali se še kdo spomni tiste grunge evforije v zgodnjih devetdesetih letih, ko je med drugim zavladala tudi paranoja iskanja novih Nirvan? Marsikatera skupina se je pod plazom obilnih ponudb opekla, le redke so ostale trezne in premišljeno izkoristile požrešnost založniških veleželodcev, ki je občutno zabrisala mejo med alternativo in mainstreamom ter rodila šablone tekočih trakov. Tudi zgodba o Nirvani je postala s časom preveč poenostavljena, v slogu rumenega tiska, in je prisilila k spekulacijam, ali je Courtney Love res odgovorna za smrt preluknjanega moža. To je vezni člen utrudljivega branja Loser, knjige, nabite z nanizanimi podatki, na več kot dvesto straneh z drobnimi črkami.

Gre za zgodbo o Seattlu, o glasbeno-kulturnem Seattlu in tudi o grungu. Avtor Clark Humphrey nas že uvodoma opozori, da se je na vse pretege izogibal potvarjanju zgodovine. Ker zavrača mitologiziranje seattlskega buma, poziva vse vpletene, da ga post festum popravijo pri potencialno napačnem navajanju dejstev. Podatki, ki presegajo 5 Mb, se nizajo od sredine 19. stoletja naprej in nas popeljejo v zgodbo o glasbenem dogajanju na severozahodu ZDA, ki je doživela orgazem z grungom in vrhunec s strelom v glavo. Kdo, kdaj in kaj so nanizani v kronološkem zaporedju, zato ne dopuščajo potvarjanja večine preverjenih dejstev. Razkriva se nam zgodba o glasbenem dogajanju v pokrajini, ki je bila - ne glede na imena, kot so Woody Guthrie, Quincy Jones, R. C. Robinson alias Ray Charles, Kingsmen, Sonics in Jimi Hendrix - dolga desetletja izolirana od Amerike. Bila je ena redkih ameriških pokrajin, ki je vse do konca osemdesetih let niso nadzorovali vohljači šestih multizaložb; bila je prepuščena aktivizmu posameznic in posameznikov, ki so bolj zaradi lastnega užitka kot zaradi zaslužka skrbeli za glasbeno in kulturno dogajanje. S punkom in za njim hard corom, ki sta na sploh pomembna pri povezovanju lokalnih scen znotraj ameriškega sveta, je prišlo do prvih premikov konkretne samoorganizacije in neposrednega vključevanja v ameriško glasbeno sceno. Ob lokalnih aktivistih, ki so skrbeli predvsem za koncertno izmenjavo, so se pojavili prvi mali založniki z željo podpreti lokalno glasbeno dogajanje, sledili so jim radijski didžeji, ki so predvsem v študentskem mestecu Olympia skrbeli za informiranje in sploh kroženje demo posnetkov domačih skupin ter za povezovanje s svetom. V tej zgodbi igra pomembno vlogo Calvin Johnson (Beat Happening, danes vodja Dub Narcotic Sound System) z založbo K Records, razpeto informacijsko-komunikacijsko mrežo International Pop Underground, s katero se je povezal z drugimi aktivisti po Ameriki (npr. z washingtonsko sceno) in tudi po svetu (npr. z japonskimi kolegi). Tisti Cobainov tetovirani »K« je bil izraz spoštovanja do Johnsonove avtoritete, ki je med odgovornejšimi za seattlski razcvet, čeprav je še danes bolj v ozadju kot pod žarometi. Mali ljudje krojijo usodo nekega lokalnega dogajanja, drugo vprašanje pa je, kako izkoristiš glasbeno industrijo za prodor do potrošniških ušes. Tako kot so tudi v slovenskih krajih mali ljudje s hribi plošč, s katerimi navdihujejo mlade generacije, je bilo tudi v Seattlu. Tega ne navajam brez razloga, saj nam Clark Humphrey posreduje izjavo, željo Kurta Cobaina, ki je po navdušeni seznanitvi z obskurnimi punkovskimi skupinami prišel do sklepa, da bo njegov bend svetovno znan, da bodo zanj vedeli v vsaki »vukojebini«, do katere neodvisna produkcija le s težavo prodre. Ta izjava obrne na glavo marsikateri pomislek, da se je Nirvana kar zgodila in da Cobain na uspeh in posledice, ki jih prinese, ni bil pripravljen - prav nasprotno, želel si ga je. Z njim se je odprla zgodba o Seattlu, za katerega smo zvedeli z grunge bumom. Če smo dolgo mislili, da je termin grunge le medijski produkt, nam Humphrey posreduje še eno zanimivo podrobnost, da si je termin izmislil Mark Arm (Green River, Mudhoney) za manifest svojega prvega benda Mr. EPP. Z njim je popljuval in poslal v nič početje matičnega benda, s terminom grunge pa obeležil dogajanje na sami seattlski sceni, kjer so se prepletali rockovski žanri in kjer so se od ranih osemdesetih let parili punk, heavy metal, country, jazz, hard core, rock and roll in še kaj.

Ne bi se več spuščal v nizanje dejstev, ki nam jih ponuja Loser, raje bi sklenil in ugotovil, da je Clark Humphrey naredil več, kot si je skromno usodil pomisliti v uvodniku z mislijo o netočnih podatkih. S knjigo Loser ponuja resničnost, ne potvarjanja ali zatiskanja oči, ter nam približa neko lokalno sceno, ki je v devetdesetih letih doživela veliko medijsko pozornost. Ne le knjiga, ki je vredna branja in seznanitve s seattlsko sceno, ampak tudi knjiga, ki z golimi dejstvi obrača zgodovino na glavo ter zavrača prekleto intelektualiziranje in medijsko črpalko. Dejstva, dejstva in še enkrat samo (preverjena) dejstva - objektivnost na vrhuncu brez subjektivne presoje in spekulacij rumenega tiska!

BIGor