Letnik: 2001 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Varja Velikonja

NICK TOSCHES

Unsung Heroes Of Rock 'N' Roll: The Birth Of Rock In The Wild Years Before Elvis

>Da Capo Press, 1999, New York, str. 274

Avtor knjige Nick Tosches je ugleden rockovski pisec, za katerega velja, da ve več o zgodnjem rock'n'rollu kot kdorkoli drug.

Knjiga Unsung Heroes of Rock'n'Roll je izšla prvič poleti leta 1984 pri newyorški založbi Da Capo Press in postala neke vrste dolina kraljev rock'n'rolla, knjiga, iz katere so po avtorjevih besedah kradli citate v številnih člankih, knjigah in na mreži. »To je čisto OK,« zagotavlja Nick, »kajti kraja je pravzaprav resnično srce rock'n'rolla.«

Najprej je bila serija člankov, pisanih že davnega leta 1979 za revijo Creem v rubriki z istim imenom kot knjiga. Creem je bila ena tistih revij, ki ne obstajajo več in za katere je lahko človek pisal, kolikor mu je dalo srce, relativno osvobojen od uredniških omejitev.

»Hotel sem proslaviti rock'n'roll in glorificirati tiste, ki so bili pozabljeni, skriti v bledih in nezanesljivih virih, a obenem bolj napredni in bleščeči v ekscesih in glasbenih pretenzijah.«

Skratka, rock'n'roll se je igralo veliko, veliko prej, preden je leta 1954 v studio Sun Records Sama Phillipsa stopil Elvis Presley. Komercializacija rock'n'rolla pomeni njegovo smrt, saj poznate to tezo. Ne nazadnje nosi knjiga pomenljiv podnaslov Rojstvo rocka v divjih letih pred Elvisom. Z drugimi besedami, ciklus prvinskega rock'n'rolla se je po avtorjevih besedah sklenil, ko je postal domač množicam, to je v času, ko je »prišel naokrog« Elvis. Tako so The Maddox Brothers and Rose leta 1956 posneli The Death of Rock'n'Roll. In zdaj smo v devetdesetih letih in ta rockerska kultura je še vedno z nami.

Zgodovina rock'n'rolla je bila v veliki meri zavita v nepoznavanje in ignoranco. Najbolj popularen in trajno razširjen je mit, ki verjame v to, da je bil rock'n'roll nenaden, magičen izliv v podobi Elvisa Presleyja. Vse prevečkrat se v rockovskih študijah vse začne z Billom Haleyjem and His Comets. Tu je seveda tudi oče rock'n'rolla Alan Freed, ki mu je dal ime: rock'n'roll. Drugo skrajnost predstavljajo tisti, ki verjamejo, da so rock'n'roll ustvarili črnci, belci pa so ta glasbeni fenomen razširili in komercializirali.

No, Nick Tosches ugotavlja, da se je rock kot glasbena oblika razvijal počasi, delali pa so ga črnci in belci, stari in mladi, na severu, jugu, vzhodu in zahodu. Njegove stvarnike pa ni motiviral zgolj čisti ustvarjalni duh, temveč jih je v veliki večini primerov gnala želja po zaslužku. In druga teza, rock'n'roll je uspeval zato, ker se je prodajal. Bolj ko se je prodajal, bolj je cvetel. Kontradiktornost rock'n'rolla v vseh ozirih, na eni strani ga nekateri cenijo iz čisto estetskih vzrokov, drugi prisegajo nanj iz želje po zabavi, tretje žene ustvarjanje v pohlep.

Rock'n'roll se je pojavil med drugo svetovno vojno, ko se je svetu zmešalo, pravi avtor. Zanimivo, da se spočetka velike glasbene založbe za novo glasbo niso zanimale. Zato so v letih od 1942 do 1952 nastale številne male založbe: najbolj znane med njimi Savoy Records, Beacon Records, Apollo Records do Meteor Records in Sun Records. Prav te male, neodvisne založbe (mešane, so jih imenovali v glasbeni industriji) so bile gojišče rock'n'rolla. Nobena od založb ni imela kakšne etnične ali estetske identitete. Izdajale so pač vse, za kar so bile prepričane, da se bo prodajalo.

Ko je v štiridesetih letih črnska glasba začela rockati, je šla podobno razvojno pot tudi country glasba. Imenovala se je hillbilly boogie. Rootie Tootie Hanka Williamsa, posnet leta 1947, je bil prav tako rockenrollerski, kot karkoli drugega.

V bistvu je zelo težko natančno določiti, kdaj je besedica rock'n'roll opisala to, kar se je v družbi pravzaprav dogajalo. Fraza je prastara že sama po sebi. Zaradi seksualnih konotacij je bila popularna že v glasbi v dvajsetih letih. V zgodnjih tridesetih letih je bil rock'n'roll več kot zgolj »fuck« fraza. Označeval je novo, ritmično senzualnost, prve namige novega stila in duha, ki je desetletje kasneje zajel glasbo. V štiridesetih letih je dobil nov zagon. Zanimivo je to, da spočetka ves industrijski glasbeni establishment ni prav točno vedel, kaj bi počel z novo glasbo. V petdesetih letih je rock'n'roll preplavil svet, leta 1954 je povsem prevladal v glasbeni industriji. Na začetku leta 1955 so velike glasbene založbe ponovno poskušale zaslužiti z rock'n'rollom. Ker pa niso zajele bistva nove glasbe, je bil njihov pohlep smešen in netakten, kot denimo njihova odločitev, da bo pri Columbiji Tony Bennett njihov rock'n'roll zvezdnik.

Elvis Presley bi lahko bil najpomembnejša osebnost rock'n'rolla, toda brez predhodnikov ne bi bilo rock'n'rolla; to je nekakšen leit motiv Toscheve knjige. In konkreten primer: pesem Good Rocking Tonight, ki jo je leta 1947 posnela Wyonnie Harris, je bila ena izmed številnih »rhythm plošč«, ki so nastale v poznih štiridesetih letih. Ko jo je leta 1954 posnel Elvis Presley, se ista pesem zaradi drugačnega pristopa sliši kot nova in povsem drugače. Kar jo dela novo in drugačno, je kontekst. Tu zaidemo že na polje tako imenovane intertekstualnosti glasbe, fenomena, ki ga v knjigi Reading Rock'n'Roll raziskujeta med drugimi tudi Kevin J. H. Dettmar in William Richey. Recenzija sledi v naslednji številki Muske.

Knjigo Unsung Heroes of Rock'n'Roll sklene pregledna diskografija, ki je urejena datumsko. To je bilo vse prej kot lahko delo, še posebej, če vemo, da so bili manj znani in konvencionalni stvarniki popularne godbe največkrat spregledani v času, ko so plošče nastajale. V nasprotju z današnjim časom rock'n'rolla niso jemali resno. Nihče ni pisal o njem, nihče ga ni 'shranjeval', nihče ni pomislil na to, da bi ga ohranil. Pišejo se seveda zgodnja petdeseta leta. V trenutku, ko gre plošča ali film ali pesem ali karkoli v kulturni blok, prevzema povsem drug pomen. Če veš, kdaj je bila zadeva umeščena v kulturni kontekst, potem jo lažje umestiš tudi v zgodovinski kontekst. Kot z veliko veselja, duhovitosti in ironije počenja avtor, ko nam portretira Louisa Jordana, Louisa Prima, Nata Kinga Cola, Wynonie Harris, Jesseja Stona in druge junake zgodnjega rock'n'rolla. Večina diskografij pokriva snemanja portretistov, ki jih je Nick Toschesobdelal v knjigi, in to od začetkov do samega »konca« rock'n'rolla, to je do leta 1956. Izpustil naj bi le tistih nekaj plošč, za katere se ne ve niti, ali zares obstajajo (primer plošče Billa Halleyja iz leta 1949).

Če vas torej bega vprašanje, kdaj se je vse skupaj začelo, potem je knjiga Unsung Heroes of Rock'n' Roll napisana prav za vas.

Varja Velikonja