THE ALUMINUM GROUP

Pelo

Hefty Records, 2000

Odprtost za erotiko v sodobni popularni glasbi je izrazito heteroseksualna. Homoseksualna tematika nekako še ni udomačena v besedilih popularne glasbe. Res je, da smo z razkritji določenih godbenikov začeli tudi njihova besedila brati iz druge perspektive. Spomnimo se Pet Shop Boys ali Georga Michaela kot najbolj izpostavljenih. Toda ostrina teh besedil je vedno spretno omiljena s komercialnimi aspiracijami, ki z lahkoto zameglijo političnost odkrito gejevske drže.

Srečanje z Aluminum Group morda prav zaradi tega toliko bolj preseneti. Vajeni sladkih bonbončkov, ovitih v pisane papirčke, se kaj hitro znajdemo v vlogi prepadenih prič v prizoru odpiranja zadrge in ročne obdelave poželenja dveh moških v nekem javnem prostoru. In spremljamo, kako glavni lik besni po mestu s ciljem, da najde ljubimca, ga osedla – kot sam pravi –, ter zatem končno najde svoj mir.

Kako, zaboga, smo se znašli tu? Saj je glasba Aluminum Group odkrito sredinska in poslušljiva do te mere, da bi še naši starši ne imeli težav z njo. V galeriji vzorov Aluminum Group se najdejo Burt Bacharach, Jimmy Webb, The Carpenters. Skratka, same ikone očarljive lahkotne glasbe. Brata Frank in John Navin, ki vodita delo šestčlanske Aluminum Group iz Chicaga, izvor glasbenega navdiha imenujeta 'high pop radio' zvok iz sedemdesetih let. Na vprašanje, če ni morda njihova glasba nekoliko nostalgičen poskus obujanja teh časov, Frank in John odgovarjata negativno. Ne gre za to, da bi skušala ponovno odkriti kolo, le karoserijo bi rada preoblikovala.

Izčrpen seznam imen sodelavcev bo tej izjavi zagotovo pritrdil. Prejšnji album Pedals je produciral Jim O'Rourke, Pelo pa je oblikovan v sodelovanju z Johnom Herndonom, članom Tortoise in Isotope 217. Poleg njega je tu še dober del znane chicaške druščine: McCombs, Parker in McEntire iz Tortoise, Rob Mazurek na kornetu in zdaj že redna gostja Aluminum Group, odlična pevka Amy Warren, sicer članica skupine Tallulah.

The Aluminum Group so od leta 1998, ko je izšel njihov prvenec, Wonderboy Plus, objavili štiri albume. Če je v začetku njihovo ustvarjanje zaznamovalo raziskovanje struktur in slogov popularne glasbe, je njihov letošnji izdelek označil opazen prestop v raziskovanje zvoka in atmosfere skladb. V praksi je to videti tako, da so sicer kristalno čisto in do potankosti izbrušeno podobo lounge popa obogatili z 'umazanimi' elektronskimi zvočnimi drobci. Rezultat je nekoliko kompleksnejša, a zato kompaktnejša celota, ki ne v glasbi ne v besedilih ne skriva globoko vsajene melanholije. Od seksualne razdraženosti do pobesnelih kreganj, od zdolgočasenosti do meditacije - album Pelo vseskozi raziskuje mnogoterost Erosovih obrazov. In ta na koncu ostane neizpolnjen, nabit s hrepenenjem ter nekoliko dekadentnega priokusa. Odgovor je jasen: če v drugi skladbi slišimo trditev »if you've got a lover, you've got a life«, nam poslednja skladba Sermon to the Frogs pričara situacijo, kjer ta idealni, sanjski ljubimec ostane le želja, neizpolnjeno hrepenenje pripovedovalca.

Pelo vsebuje tudi (vsaj eno) skladbo, ki jo krasijo elementi potencialnega hita. To je Satellite, ki je melodičnosti navkljub v resnici žalostna ljubezenska zgodba s prav nesramno očarljivim in zapeljivim refrenom. A kmalu vam bo odgovorila, zakaj ne bo nikoli postala hit. V tem leži tudi odgovor na vprašanje o morebitni komercialnosti glasbe Aluminum Group. To je namreč tista razdalja, ki kreativnost distancira od recikliranja. The Aluminum Group so resda pobrali izročilo sredinske lounge glasbe. Toda od te točke dalje postanejo modri gospodarji obrtniških znanj in ustvarjalnosti, ki jih usmerjajo na sedanji prostor in čas. Zavestno neavantgardni, a po svoje izrazito politični, se Aluminum Group z visoko estetizirano podobo prav udobno umestijo v barviti spekter, ki ga dandanašnji rišejo vznemirljive godbe, prihajajoče iz Chicaga.

Katarina Višnar