COUSTEAU

Cousteau

Alm Pictures, 2000

Eh, kakšen biser je nosilni komad tega ploščka, The Last Good Day of the Year, in kako žalostno je, da mu družbo dela zelo povprečnih 10 skladb! Zato pa Cousteau nazorno pokažejo, kako tenka je meja med uspešnim povzemanjem in manj uspešnim posnemanjem glasbenih vzorov. V The Last Good Day Of The Year so Cousteau uspeli pretočiti ogromno nostalgije in romantike ter priklicati v spomin Walker Brothers; ponudili so dobro zaigran, z občutkom zapet, krasno patetičen in sploh čudovit, speven in plesen komad, ki je sam po sebi uspešnica (»jedan-za-jedan,« bi rekel Rambo Amadeus). Sicer pa ne vem, če bo The Last Good Day Of The Year res postal tudi tržna uspešnica. Vsekakor ta, zelo retroromantičen album kot celota ne zmore niti od daleč slediti Zadnjemu dobremu dnevu. Zakaj je bilo recimo treba, da je v nekaterih komadih namesto žametnega glasu Liama McKaheyja, ki 'potegne' na Scotta Walkerja, slišati zelo povprečen glas vodje skupine, Daveyja Raya Moora?

Cousteau so izdali album, ki se bo za hipec morda znašel na gramofonih zabav v tisti urici, ko se parčki začenjajo objemati v temi, ob upočasnjenih ritmih. Še dobro, da se dajo ploščki programirati tako, da se do neskončnosti ponavlja ena in ista pesem.

Katarina Višnar