Letnik: 2001 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Janez Golič

GODSPEED YOU BLACK EMPEROR!

Lift Yr Skinny Fists Like Antennas To Heaven

Constellation/Kranky, 2000

Devetčlanski orkester iz Montreala se giblje v težko določljivem prostoru med zavednim in nezavednim, v polsnu, ki so ga na prejšnjih dveh albumih (f#a# oo in Slow Riot For New Zero Kanada EP) ozvočevali z izmenjajočimi se valovi zaigrane glasbe in atmosferičnih vložkov, in sicer v prid slednjih. Oddaljen, napol razumljiv glas pripovedovalca se je večkrat izgubil v motnjah ‘slabega sprejema’, nazaj v ‘tu in zdaj’ pa so Godspeed You Black Emperor poslušalca vedno znova vračali z orkestriranim maršem, a brez militantnega prizvoka. Njihova ‘sporočila’ so bolj univerzalna, abstraktna in poetska. Odprta za interpretacije.

Na novem albumu Lift Yr Skinny Fists Like Antennas To Heaven (vinilni je izšel pri njihovi matični založbi Constellation, dvojni CD je založila čikaška Kranky) najdemo le štiri daljše zapise, vsak zavzema celotno stran vinila; to napeljuje na pretenzije starih simfo in progresivnih rockovskih skupin izpred tridesetih let. Le da se Godspeed zgolj tehniškim bravuram na široko ogibljejo. Njihovo muziciranje je usmerjeno v prepletanje v osnovi preprostih melodičnih linij godal in električne kitare, v ustvarjanje bogatega zvočnega prostora z močno vizualno sestavino, tokrat z razmerjem močno v prid ‘glasbenim’ pasažam. Zamisli so se večinoma rodile iz neskončnih improvizacij na koncertnih odrih, tiste konciznejše so kasneje dograjevali in izpopolnjevali v sklenjene sklope ter jim dali dokončno podobo z natančno ‘tridimenzionalno’ produkcijo, s poudarjeno grobo naravo električnih instrumentov in s pravim odmerkom mehke akustike. Skladbe običajno slonijo na ponavljajočem se vzorcu vodilnega instrumenta, temu se eden za drugim pridružujejo značilni rockovski instrumenti in taki, ki so le dodatna zvočna začimba. Iz blagodejnega božanja počasi in vztrajno stopnjujejo napetost do krešenda, nedolžna melodrama se razvija v igro epskih razsežnosti; in se spusti nazaj v miren razplet. Godbena vihra še dolgo odmeva v ušesih, tudi ko v orkestru popusti smrtni krč, zato so valovi dolgi in se le počasi umirijo na sipini. To je njihov ‘soundtrack for the blind’, idealna podlaga za film, ki si ga zavrti v mislih vsak, ki kdaj dvigne roke proti nebu.

Janez Golič