COREY HARRIS, HENRY BUTLER

Vü-Dü-Menž

Alligator/Statera, 2000

Za nenavadnim naslovom se skriva ena najbolj zanimivih plošč, kar jih je založba Alligator izdala v zadnjem času. Formula je pravzaprav znana in preverjena, doslej je dala nekaj dobrih rezultatov, in ni razloga, da ne bi bilo tako tudi zdaj. Kitarist Corey Harris in pianist Henry Butler sta namreč posnela 'akustično' ploščo duetov, v katerih se izmenjujeta kot pevca in vodilna instrumentalista, torej nekako tako, kot narekuje tradicija od Muddyja Watersa (Folk Singer) z Budyjem Guyem ali Guya z orgličarjem Juniorjem Wellsom (Alone and Acoustic). Gre za ploščo, ki je po izhodišču izrazito tradicionalna, vrača se h koreninam, vendar jih obenem tudi nadgrajuje z novimi prijemi.

Za to usmeritev je verjetno zaslužnejši Corey Harris, čigar kariera prav tako temelji na izrazito tradicionalnem pristopu k bluesu, kot priča njegov prvenec Beetween Midnight and Day iz leta 1994, na katerem je demonstriral sijajno obvladanje cele vrste stilov velikanov bluesovske zgodovine, kot so Charley Patton, Robert Johnson, Son House, Bukka White in Blind Boy Fuller, obenem pa se je izkazal tudi kot avtor skladb, ki so po besedilih izrazito sodobne in obravnavajo politične ter družbene teme. Poleg tega ima enega najbolj ekspresivnih glasov med mlajšimi bluesovskimi glasbeniki.

Če ima Harris za seboj tri samostojne plošče (vse pri Alligatorju), je Henry Butler še plodnejši, saj jih je posnel že šest. Vendar je njegovo področje bolj jazz in rhythm and blues z izrazitim pridihom New Orleansa, od koder je doma. Vse njegove plošče so dobile dobre ocene kritikov, ki jih navdušujeta nenehno iskanje in svežina priredb, ki jih navadno izvaja.

Vü-dü Menž prinaša torej zanimivo mešanico pretežno misisipijske podeželske bluesovske tradicije in rhythm and bluesa z izrazitim funk ritmom iz New Orleansa, ki je na oba odločilno vplival, saj je tudi Harris v mladosti nekaj časa živel tam. Slišimo lahko skladbe bluesovskih klasikov, kot so na primer Tampa Red, Georgia Tom, Leroy Carr in Black Bob, pa tudi vrsto zanimivih avtorskih skladb, ki ne zaostajajo bistveno za priredbami; prav lahko se zgodi, da bo plošča čez nekaj let postala ena izmed klasik akustičnega bluesa.

Jure Potokar