BIG WALTER HORTON in ALFRED 'BLUES KING' HARRIS

Harmonica Blues Kings

Delmark/Statera, 2000

Ta plošča je dokument bluesovskega ustvarjanja na orglicah iz sredine petdesetih let, ko je bil električni blues ravno na vrhuncu. Čeprav so iz tega časa za večino bolj znana orgličarska imena Little Walter, Sonny Bos Williamson in Howlin' Wolf, je tudi Big Walter Horton eno izmed skoraj legendarnih imen, kajti skupaj z omenjenim soimenjakom je pravzaprav oblikoval električni chicaški orgličarski stil. Imel je silovit zvok in izjemen občutek za prostor, po čemer je prekašal celo Little Walterja, vendar je bil zelo zadržan in se je nerad šel 'šefa', zato je posnel malo solističnih plošč in je njegove najboljše stvaritve najti na ploščah drugih glasbenikov.

Horton se je rodil leta 1917 v Misisipiju, vendar so ga orglice zasvojile v Memphisu, kjer je že leta 1927 nastopal z Memphis Jug Bandom, kasneje pa pogosto snemal za založbi Sun in Modern. Trdil je, da je že leta 1940 igral na električno ojačane orglice, to pomeni, da je bil prvi, Johnny Shines pa se je spominjal, kako je k njemu na vaje hodil Sonny Boy Williamson (Rice Miller).

Vse to dokazuje, da je Horton res legenda; tudi osem posnetkov s plošče Harmonica Blues Kings to zgovorno dokazuje, še zlasti prva chicaška posnetka (v dveh različicah) Back Home to Mama in Hard-Hearted Woman.

Morda je še večje presenečenje Alfred Harris, ki ga doslej sploh nisem poznal, vendar prav tako z osmimi posnetki izjemno preseneti kot izrazito živahen in primerno grob orgličar s primernim glasom. Gold Digger in Sundown Boogie Blues sta samo dva biserčka s plošče, ki je ne le zabavna in radoživa, ampak deluje tudi bolj celovito, kot bi si morebiti predstavljali.

Jure Potokar