MONSTER MAGNET

God Says No

AandM/Multimedia, 2000

Pod pritiskom založbe se je Dave Wyndorf umaknil v Las Vegas in spisal komade, s katerimi je nervozne agente le prepričal - to je zgodba o albumu Powertrip, predzadnjem albumu Monster Magnet. Kako in pod kakšnimi pritiski je nastajal zadnji God Says No, ne vem, vem pa, da se z njim nadaljuje tek prejšnjega. Tudi brezkompromisnost ima meje, sploh v teh kvazirevolucionarnih časih, ko nam strpnost in napredek prodaja že vsakdo. Monster Magnet so se prilagodili; kar prav, da prihajajo s televizijskih zaslonov tudi takšni bendi, kot so oni, ki le mešajo štrene preračunljivosti multizaložnikov in pripomorejo, da se tudi globalno kaj premakne. Seveda me bodo kolegi iz underground krogov spomnili na tiste nepozabne utrinke Spine Of God, pa tudi na Superjudge in Dopes To Infinity, ko so se Monster Magnet začeli posipati z bliščem in že ščipati lepotice. A Monster Magnet so v dobrem desetletju izoblikovali prepoznavno izraznost, ki jo le še reciklirajo. To recikliranje se ponavlja tudi na God Says No, s katerim so se še bolj odmaknili od tistih fantastičnih psihedeličnih poletov in pristali na vzletišču rudimentarnega rocka v sozvočju s sofisticirano zvočnostjo. Monster Magnet rockajo in lovijo ovinke v glasbeni industriji ter se sami ponujajo križanju. Če bi spoznal Monster Magnet s tem albumom, bi bil pozitivno presenečen, če ne celo navdušen, ker pa jih poznaš že od prej, ostajaš hladno (ne)zadovoljen ali celo malce razočaran. Ah, ti snob! Ali kot prepeva Dave Wyndorf: »We love life, we hate life!«

BIGor