Letnik: 2001 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Janez Golič

MOUNT FLORIDA

Arrived Phoenix

Matador, 2000

SAD ROCKETS

Transition

Matador, 2000

Pri ustvarjalcih, ki se vztrajno izmikajo enopomenskim opredelitvam, je ‘plesanje na arhitekturo’ še za spoznanje težja naloga. Oporne točke so razpršene daleč naokrog, po vsemogočih koordinatah, pobirajo in povzemajo vse tisto, kar jim pride prav za zgraditev glasbenega sveta. Vendar, zgolj nabrani ‘citati’ so dovolj le za zanimivost po sebi, zadaj mora stati vsaj nekaj estetskega občutka, nekaj, kar lahko pritegne z glasbenimi kvalitetami. Dvema takima pojavoma so dali streho nad glavo pri Matadorju, sicer bi plošče Mount Floride in Sad Rockets pristale le v predvajalnikih neposredno vpletenih.

Serijo treh maksi singlov sta M. P. Lancaster in Twitch sklenila s prvim albumom. V fuziji žanrov sta previdna, ne zapadeta ne v neposredno plesno manijo ne v avantgardistično transformacijo oblik. V zapisih ohranjata osnovni tek, a znotraj tega sta stalno razmigana s široko rabo postopkov semplanja, skrečanja, popačenj, odmeva ... Tako v sicer hladno predlogo vnašata sestavine, ki dajejo glasbi občutek živosti. Resnično Mount Florida ‘oživita’ ob pomoči gostujočih glasbenikov; v osrednji, desetminutni skladbi Celebration trije člani prav tako škotskih Ganger z malimi odmiki sprevračajo ritmični vzorec in ga razpotegnejo v neskončno mantro. Izstopa še oster, a zadržan, stiliziran kitarski dvoboj Postal, drugo so potlačene permutacije vseh mogočih žanrskih oblik, od prežvečenih staroprogresivnih simfonij, prek hip hopa, staro- in novodobne elektronike do mehaničnega tehno udarca. Vse v funkciji vizualne predstave, kjer ima tudi glas zgolj narativno vlogo.

Sad Rockets je projekt le enega glasbenika, razseljenega Andrewa Peklerja. Po dveh neopaženih albumih je Transition njegov tretji, in dokaz, da lahko posameznik z minimalno zunanjo pomočjo posname idejno in zvočno bogato ploščo. Njegova osnovna ‘izobrazba’ so jazzrockovske fuzije na prehodu v easy listening, ki so se dodobra izpraznile že sredi sedemdesetih let. Andrew jih je napolnil s sodobnimi prijemi, jih zvočno in slogovno namenoma popačil do te mere, da ne zdrsne v noben znan glasbeni predal. Vzorce raje prepleta in premetava v ritmično lepljenko, ki nikoli ne miruje. V vsakem obratu nekaj doda, vzame, spremeni, vse z njemu lastno naivnostjo, če ne hudomušnostjo. Album Transition je nastal brez predsodkov, s povprečno sposobnim računalnikom, veliko zalogo semplov in ogromno lastnih idej. Navdihujoče.

Janez Golič