NATAS

Ciudad de Brahman

Man’s Ruin, 1999

Z nekaj domišljije ljudje malone povsod najdemo hudiča in vidimo njegova znamenja. Tudi takšna, ki so manj očitna od nazaj prebranega »satan«. Natas tako ne pomeni nič in hkrati vse; pod tem imenom, kratico, najdemo vse od azijskih potovalnih agencij, računalniškega virusa do ameriškega združenja za analize termalne energije in združenja televizijskih umetnosti in znanosti. Če dovolj vztrajno brskamo po spletu, nam navrže tudi skope podatke o zanimivi argentinski trojki Natas.

Natas so tretji album, naslovljen Ciudad de Brahman, izdali pri založbi Man’s Ruin, ki pri ljubiteljih hudih ritmov vzbudi kar precejšnje zanimanje. V njenem zavetju so snemali tudi Cosmic Psychos, Barkmarket, Killdozer, opevani Queens of the Stone Age ter veliki vzorniki argentinskega tria, Kyuss. V koš oznake stone rock mečemo dandanes vse, kar se je navdihovalo pri Black Sabbath, smernice, trenutno najmočneje razraščene na zahodni obali ZDA, pa so se razcvetele po vsem svetu. Natas veljajo za najvidnejše predstavnike te zvrsti v Južni Ameriki, ki seme zla in resnice - poleg druge podobne zasedbe, Dragonauta - trosijo ne le v rodni Argentini, ampak so veliko odkritje in polnilci kalifornijskih koncertnih dvoran. Niso se zadovoljili z uspehom v ZDA, pot si utirajo tudi v Evropo. Pri italijanski založbi Vinil Magic 3 Records so pred ploščo Ciudad de Brahman in po njej (na zahodni polobli je ugledala luč konec leta 1999) posneli EP in malo ploščo. V šestih letih delovanja so jih gostile tudi druge založbe, od argentinskih do španskih in ameriških, za katere so v glavnem prispevali komad ali dva na raznih kompilacijskih in »split« ploščah.

Album je s ščepcem latino drugačnosti na preverjeno obliko trdih, psihedeličnih rifov vsekakor eksotična poslastica, ki jo kiti umetelnost prelivanja, stopnjevanja in umirjanja posameznih zgodb. Epska otvoritev se stopnjuje v spartanski bojni pohod, udarno utripa v različnih ritmičnih hitrostih in ne skopari s kromiranim razčesavanjem kitarskih strun. Hladi razgrete čute, se umirja in posnema pritajeno spokojnost pred udarom, napaja s hipnotično vznesenostjo. Parodira in si zaželi drugačnega paradiža od klasičnih simbolov prestiža. Triumfira in se poigrava s tolkalskimi in akustičnimi prijemi, ki jih na nekaterih mestih »zbriljira« v bleščeče kozmične vrhunce. Album sklene umirjen »chill out«.

V psihedeličnih kitarskih epopejah albuma, ki ga odlikuje dobra produkcija spretnih prstov Dala Croverja, producenta in bobnarja Melvins, Walter, Miguel in Sergio uporabljajo španščino in se na drugi strani spogledujejo z mistiko hinduizma. To spogledovanje je omejeno na ekstatične trenutke, ki jih poslušalec v dolgih kitarah mimogrede poveže s svojo duhovno platjo, z bramani, s hinduističnimi svečeniki, pravzaprav, če prevedemo Ciudad de Brahman, z mestom absolutne resnice. In kaj je to drugega kot še eno videnje prisotnosti večnega antipola: hudiča. Hudičeve zeli so obvezne, krog pa je tako sklenjen. (www.natasrock.com)

Helena Božič