Letnik: 2001 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Katarina Višnar

ORANGER

The Quiet Vibration Land

Amazing Grease/Poptones, 2000

Oranger niti najmanj ne skrivajo poglavitnih vzorov in navdiha. The Quiet Vibration Land je tista dežela, v kateri se je 'nahajal' Tommy skupine The Who in ki jo kot takšno omenjajo v komadu Amazing Journey. Poleg tega je ovitek drugega albuma Oranger ponosno povzel psihedelično umetnino Donalda E. Davisa, poimenovano Untitled Toroidal Space Colony Study iz leta 1974. In nenazadnje, sami Oranger so doma iz hipijevskega San Francisca.

Nekako mi ni jasno, zakaj je The Quiet Vibration Land dočakalo precejšnje navdušenje. Trio Oranger je resda zabaven, duhovit, pesmi so spevne in nalezljive, toda ... V glasbenem izrazu je bore malo glasbenih novosti in inventivnosti. Slog šestdesetih let je tako popolnoma prevzet, da si edino s produkcijo lahko pomagamo do natančnejšega datiranja glasbe.

Kaj si misliti o takšnem glasbenem stilu, ki ga londonska založba Poptones (sicer založnica albuma za Evropo) opisuje kot »lakonski stil Raya Davisa ob punkrockovskih rifih, šok lo-fi kitar in kristalno čistih dvanajstih strun s čembalom v ozadju«? Verjetno ne gre za nič drugega, kot za dobro zamišljeno recepturo za zabavo otrok seksualne revolucije – povzemajoč stil, kateremu so bili priča starši, avtentični otroci cvetja ter revolucionarji. Zakaj so kopije lahko bolj navdušujoče od originalov? Če odmislim nepoznavanje originala, ne ostane kaj drugega kot morda to, da se utrip kopij boljše ujame z utripom kopiranih identitet. Ali drugače: mladci Oranger zmorejo zaznati, kaj iz šestdesetih je še danes prikupnega za njihovo generacijo, in ji to tudi ponuditi.

Zato dandanes seveda ni nenavadno, če srečaš dekle v popolni hipi opravi, ki uživa in pleše ob tehno godbi. Pravzaprav me je v taki situaciji, ki sem jo doživela, presenetilo, ko je ista punca kakšno uro zatem prepoznala Aquarius. To jo je, ne ravno pri sveži zavesti, vzradostilo do te mere, da je na glas začela izjavljati ljubezen in prijateljstvo do vesoljnega sveta. Aquarius jo je spomnil na tisto identiteto, kateri se čuti pripadajoča. Mir in ljubezen za vse nas? Tudi; če in ko paše v kontekst. Videz otroka cvetja je pomemben, vsebina – da ne rečem političnost tovrstne drže – pa toliko manj. Enako bi si upala trditi za Oranger: okvir šestdesetih je povsem v redu, toda le do tiste mere, ko še lahko in hkrati nemoteno uživaš v blaginji našega fin-de-siècla.

Katarina Višnar