PIZZICATO FIVE

The Fifth Release From Matador

Matador, 2000

Peti album pri Matadorju – vsega skupaj pa že več kot dvajseti (!), če prištejemo še kakih sedemnajst albumov, ki jih je skupina Pizzicato Five izdala za domači japonski trg, preden je leta 1995 z založbo Matador vstopila tudi na zahodne trge. Reprodukcija kanonov lounge glasbe sega v neskončnost, ki je premosorazmerna naši oddaljenosti od dežele Escape, o kateri takšna glasba nenehno prepeva. Novinarja Simon Reynolds in Frank Owen sta tovrstno glasbo poimenovala 'never never pop' – in njeni predstavniki so recimo ABC ali založba ZTT. To naj bi bil pop, ki se začne z Idejo, šele nato poišče Talent, s katerim se udejanji. Eskapizem, ki ga nudi tovrstna glasba, se najlaže oplaja v minulih dobah, poveličanih do ideala, zato je seveda polna zapeljivega in kičastega retro chica.

Tokratni kraj dogajanja, leit motiv idealizirane preteklosti Pizzicato Five, je italijanska prestolnica iz šestdesetih in sedemdesetih let. Vendar bi nostalgija zlahka sedla tudi v katerikoli drugi urbani preteklik modernistične Evrope, kajti pri tem obujanju nostalgije po zlatih minulih časih se poznavanje historičnih virov oplaja s postmodernim cut-and-paste kolažiranjem. Torej: pobiraš od vsepovsod in nato vse prilepiš v novo scenerijo, ki vseskozi spominja na tiste čase, a je nedvomno otrok naše dobe. Nenazadnje je tudi skupina Pizzicato Five moderno dobo doživela šele z zgodovinske – ter tudi geografske in kulturne – razdalje. Fascinacija nad zahodno popularno glasbo zagotovo ni posebnost dua Pizzicato Five, saj vemo, da je značilna za japonsko pop kulturo nasploh. Zanimivo pa je, da v domovini Pizzicato Five sega v komercialne vode, medtem ko so v kulturi, ki jih navdihuje, s svojim plesnim popom predvsem v domenah alternativne godbe, daleč od lestvic uspešnic.

Peti Matadorjev album Yasuharu Konishija in pevke Maki Nomiye ne preseneča z novostmi. Še naprej prepevata o obljubljeni deželi: že prvi komad sta poimenovala A Perfect World. In kje najti takšen popolni svet? Predvsem v omamni zaljubljenosti: kajti tam se bo celo 'svet začel spreminjati', kot pravi Maki Nomiya. Torej je formula za polet v deželo Escape taka: zaporedne zaljubljenosti v kombinaciji s čislanim minulim svetom, v katerem hoče deklarativno ostati 20th Century Girl, hkrati morda najboljši komad tega albuma.

Duu Pizzicato Five ni tuje niti poigravanje s konceptualizmom. Če odmislimo že na prvi pogled očiten vizualni navdih, ki ga je priskrbelo večno mesto s svojimi ikonami (med njimi je tudi znameniti rimski sladoled!), in ponavljajoče se ljubezenske fabule, pa nekaj koncepta najdemo tudi v sami glasbi. Uvodnih sedem sekund albuma je pravzaprav tema zadnjega komada na plošči; Wild Strawberries ter Darlin' of Discothèque sta ritmična variacija na isto (glasbeno) temo, prav tako se tudi A Perfect World sredi albuma ponovi v nekoliko spremenjenem aranžmaju.

Seštevek slišanega daje občutek, da je glasba Pizzicato Five predvsem narejena za efemerno potrošništvo, ki ne premore ustreznega zgodovinskega spomina, po drugi strani pa tudi za pravoverne oboževalce skupine. Eni in drugi bodo verjetno pograbili vse, kar bosta proizvedla Konishi in Maki Nomiya. Vsem drugim se glasbeni stil Pizzicato Five vse prepočasi razvija in nenazadnje je čisto vseeno, kateri album skupine bomo vzeli v roke. The Fifth Release from Matador je po svoje le variacija na že slišano temo, korakanje po stopinjah prejšnjega albuma Playboy and Playgirl.

Katarina Višnar