URŠULA RAMOVEŠ

Sugar free baby

Samozaložba, 2000

Tu in tam nas doleti kakšno glasbeno presenečenje, ko ga niti najmanj ne pričakujemo. Ovitek plošče Sugar free baby ne obeta kaj prida, tudi naslovi pesmi na prvi pogled obljubljajo le nostalgijo po nedoživetih časih. A je prvenec pevke Uršule Ramoveš vendarle pravi biserček. Uršulino petje se spretno giblje med ljudsko (ali kvaziljudsko) pesmijo, samospevom, jazzovskim petjem in nekaterimi starejšimi vokalnimi tehnikami. Ves čas nas navdušuje skrbno niansirana barvitost Uršulinega glasu in brezhibna intonacija ter interpretacija besedil Janeza Ramoveša, ki povzemajo ljudsko motiviko in narečni govor Poljanske doline.

Uršula Ramoveš tu in tam poje brez spremljave, večinoma jo spremlja klavir (Joži Šalej), tu in tam pa še klarinet (Matjaž Emeršič) in bas (Benjamin Pirnat). Celoten vtis je izjemno ugoden, tudi za tiste, ki morda niso pretirani privrženci samospeva. Gradivo je dovolj raznoliko, da pritegnejo posamezne pesmi in melodije, za nameček pa so minimalni aranžmaji zasnovani tako prefinjeno, da ostaja glas vedno v prvem planu. Glas, ki navdušuje, četudi se mu tu in tam morda pozna celo preveč šolski pristop.

Samo upamo lahko, da Sugar free baby ne bo obskurna izdaja, ki bi jo (s)poznali le preredki glasbeni sladokusci. Če bo Uršula Ramoveš morda bolj odločno zavila bolj proti swingovskim vodam (takšni sta pesmi Predvečjerna in Od Jurja Dolinarja), lahko računa na zvesto jazzovsko publiko, sicer pa je lahko tudi njeno samosvoje koketiranje s samospevom in ljudsko motiviko potencialno uspešna strategija. Uršula Ramoveš ni le še ena izvajalka »ljudskih« pesmi, temveč sodobna ustvarjalka, ki upošteva tradicijo kot vir navdiha. V vsakem primeru pač gre za pomembno osvežitev slovenskega glasbenega dogajanja. Nespregledljivo.

Rajko Muršič