TOÑO ROSARIO

Yo Soy Toño

Wea Caribe, 2000

Ogromna pozornost, ki jo v tem času merengueru Toñu Rosariu namenja domači dominikanski tisk, je v glavnem povezana s škandali, ki jih ta kontroverzni in karizmatični glasbenik povzroča iz dneva v dan. Mediji v Dominikanski republiki se ukvarjajo z odkrivanjem novih otrok in neplačevanjem alimentov, polni so komentarjev o njegovih spopadih z novinarji ali na račun javne podobe, zelo redko pa je mogoče najti zapise o vsebini najnovejše zgoščenke Yo Soy Toño, ki je v resnici glavni vzrok vseh škandalov. Toño Rosario je že dalj časa pomemben člen ameriške glasbene industrije, ki natančno ve, kaj je treba storiti za polnjenje časopisnih strani in povečevanje prodaje plošč. Rosario namreč živi na Portoriku in snema za ameriško družbo Warner Music in njeno podružnico WEA Caribe. Zvezdništvo enega glavnih predstavnikov dominikanskega merengueja tako zakriva dejstvo, da mu je znova uspelo posneti bogato ploščo značilnih dominikanskih ritmov, ki je sicer na moč poslušljiva, vendar kljub temu dovolj avtentična in posebna v poplavi latino glasbe. Ta »dominikanska prepoznavnost« je bila tudi vzrok, da je Toña Rosaria v predsedniški palači sprejel sam dominikanski predsednik Hipolito Mejia, ki je predvolilno kampanjo podprl z zvoki bachate in merengueja, zdaj pa domačim glasbenikom obljublja državno podporo pri ustvarjanju. Merengueri so tega navajeni iz časov diktatorja Trujilla, demokratična vlada pa je zdaj začela podpirati še bachato in tradicionalni merengue (merengue tipico).

Na zgoščenki Yo Soy Toño (Jaz sem Toño) Toño Rosario ostaja zvest svoji glasbi. Ritem merengueja kar nekajkrat zapelje v prave brzice (na primer v skladbi Yo quiero tu amor), v popularne vode pa nas potegne v skladbah Beso a beso in Yo me muero por ella. Ampak to zanj še ni dovolj. Karibi so pač večji od Dominikanske republike in ritmi na teh otokih se že dalj časa selijo od enega do drugega. Zato se najnovejši Rosariev izdelek konča v reggaeju Lupe.

Toñu Rosariu je pri snemanju pomagala manjša ekipa glasbenikov, ki so nasnemavali kopico inštrumentov. Ploščo je posnel v enem od glavnih studiev na Portoriku. Toda če se je glasbenik pri snemanju omejil na manjši krog glasbenikov, na koncertih še vedno prisega na podporo dvanajstčlanskega orkestra pihalcev in tolkalcev, s katerim ga bo pot konec junija zanesla tudi k nam.

Marko Jenšterle