SHYAM

Željo daleč stran

Multimedia, 2000

Shyam so še ena domača skupina, ki se je resno namenila vstopiti v areno. Premošča nekdanji prepad med ‘alternativo’ in ‘levo sceno’, izkušenj in znanja jim ne manjka. Vsi štirje člani so se kalili v številnih bendih, v Polski malci, Demolition Group, A je to, Non finire mai, Spiritual Pyrotechnics; z novo glasbo želijo izpolnili tiste potenciale, ki jim omogočajo prodor med širše občinstvo.

Željo daleč stran je vsestransko domišljen izdelek, izpiljen do zadnje podrobnosti (tega občutka ne more prikriti niti sklepni, skrit in nenaslovljen zapis, z lo-fi zvokom ga kvečjemu poudarja). Praktično v vsaki pesmi se nam lahko utrne asociacija, da smo napev že nekje slišali. Vendarle se ti vplivi zlijejo v nove, polno zaokrožene pesmi, za to poskrbi predvsem pevec Miloš Radosavljevič. Ima pretanjen občutek za melodijo in za dovolj izvirne harmonične rešitve ter obenem naravno močan in natančen glas, tako da v osnovi pop formi zlahka doda potrebno svežino. V pomoč so mu drugi z domiselnimi aranžmaji in številne nevsiljive produkcijske zvijače, vse v funkciji narave pesmi. Če je potrebno, privijejo kitare in napnejo glasilke (Stojala za prah, Križišče), v falzetu odpojejo refren v disko maniri sedemdesetih let (Vesolc), blestijo v kitarskem preigravanju na robu psihedelije in bogatem večglasnem petju (Radhe Shyam, Kocka, Ne, ne, ne, ne, Rjavi spomin) ter si mestoma pomagajo s hitro ritem mašino (Ocean). Kaj šele slovenska besedila, ki že dolgo niso tako lepo zaživela v simbiozi z glasbo in so vsebinsko visoko nad bornim domačim povprečjem. So tu, in nekje stran. Argument, da slovenščina ni primerna za rock, bo poslej še za spoznanje šibkejši.

Skratka, plošča sodi med antologijske izdelke domačega sredinskega pop rocka in bo trajala dlje od spremljajočih promocijskih potez in morebitnih lestvičnih uspehov. Vsaj na mojem primerku se prah ne bo nabiral.

Janez Golič