KOKO TAYLOR

Royal Blue

Alligator/Statera, 2000

Razkošno 'kraljevsko modri' album Koko Taylor je prvi po zelo dobri, leta 1993 izdani in za nagrado grammy nominirani plošči Force of Nature. Nesporna kraljica bluesa si to seveda zasluži, toliko bolj, ker je tokrat sama podpisala štiri izmed dvanajstih skladb in ker je k sodelovanju uspela pritegniti celo vrsto slovitih imen, od B. B. Kinga do pianistov Johnnyja Johnsona in Kena Seydaka ter kitaristov Kennyja Wayna Shepharda, Crissa Johnsona in Keba Mo'a. Vse skupaj je na koncu dalo ploščo z dvanajstimi večinoma hitrejšimi skladbami, v katerih Koko dokazuje, da je glasovno še vedno silovita in strastna bluesovska pevka.

Vrhunci plošče so najbrž skladbe s prej omenjenimi gosti; Shepherd blesti v skladbi Bring Me Some Water Melisse Etherdige, B. B. King v Blues Hotelu, Keb Mo' pa je slide kitarist v izvrstni akustični The Man Next Door, ki jo je napisala sama Koko. To je po moje tudi vrhunec plošče in smer, v katero bi morala Koko na naslednji plošči, dokler je njen glas še tako močan in ekspresiven.

Problem plošče Royal Blue je namreč v enoličnosti, iz katere jo rešuje samo prej omenjena skladba. Vse skladbe so sorazmerno hitre, poudarjeno ritmične in večinoma ima vodilno vlogo tako ali drugače zelo agresivno zveneča električna kitara. Ko slišiš tretjo, zanesljivo ne veš več, kje si, in tako gredo stvari do konca. Orgle in subtilnejše igranje na klavir se skoraj povsem izgublja v zvoku, ki je preveč agresiven, da bi bil lahko prijeten. To je pravzaprav škoda, kajti Koko Taylor s svojim glasom in interpretacijo, pa tudi s štirimi skladbami, ki jih je napisala sama, zgovorno dokazuje, da še ni rekla zadnje besede. Morebiti bo bolje naslednjič. Pa to še ne pomeni, da mora spet trajati sedem let.

Jure Potokar