JIMI TENOR

Out Of Nowhere

Warp, 2000

Premoč orkestrov v zahodni umetni glasbi in vse z njimi povezano obredje, ki se mu uklanjamo obiskovalci koncertov »klasične« glasbe, so precej oddaljeni od pozornosti ljubiteljev popularne glasbe. Njihov posluh in telesa so od nekdaj spravljale v gibanje le majhne skupine glasbenikov – individualcev. Pa vendar se je v preteklih desetletjih cela vrsta rokerjev, džezerjev in pop glasbenikov uklonila prestižu in družbeni moči orkestrov. Ponavadi je uporaba impresivnega instrumentarija le malo pripomogla k večji glasbeni izraznosti in vprašanje o adekvatnosti orkestrskega medija za kompozicijsko fantazijo in namene pop muzikantov je bilo že mnogokrat zastavljeno. Mimo njega ne moremo tudi ob novi plošči Out Of Nowhere »kabaretne« zvezde elektronske glasbe Jimija Tenorja (v nadaljevanju JT). Glasbo s tretje plošče, ki jo je v Londonu živeči Finec prispeval za založbo Warp, je v celoti odigral Orkester velikega gledališča Łodz s Poljskega in na njej ni zaslediti zvokov, ki bi jih usmerjali sekvencerji.

JT se je kar sam lotil orkestracije sočnih »elektro funk« in »soul« napevov, brez pomoči za to usposobljenih profesionalcev. Če pomislimo, da se je pri tem moral odpovedati udobnosti ustvarjanja in snemanja glasbe v domačem studiu in se je ob pomanjkanju obrtniških veščin orkestracije spustil v nepredvidljivo pustolovščino, lahko njegov pogum le občudujemo. A je tako nadomestil sintetizirane zvoke godal, basa, trobil in tolkal, ki jih je bil v preteklosti primoran uporabljati, z naravnimi, to pa je plošči Out Of Nowhere dodalo resnično mehkobo in toplino. Ti še poudarja nekoliko staromodna produkcija, ki izdelek zavije v spomin na vinilke iz obdobja »philly sounda« in na glasbo Curtisa Mayfielda, Isaaca Hayesa, Georga Clintona ter Pharoaha Sandersa, pri katerih se JT pogosto zgleduje. V orkestrski zven je uspel vplesti celo nekaj presenetljivih in inovativnih izpeljav, vse pomanjkljivosti in luknje v zvočni podobi ter tudi mestoma neuigran orkester pa je spretno rešil s studijskimi posegi.

Žanrsko je plošča Out Of Nowhere nekoliko zagledana v tradicijo ameriške popularne glasbe izpred kakih trideset let: poigrava se z iskrivimi »funky« ritmi, uporabnimi za soundtracke ameriških detektivskih nadaljevank iz tistega časa, s »soul« razpoloženji, zgrajenimi okoli ubranih vokalnih tem, in z nekoliko bolj poglobljenimi in ambientalnimi skladbami. Opremljen z orkestrom si je JT odprl veliko možnosti za prihodnje glasbene podvige, bržkone pa bodo zdaj atraktivnost pridobili tudi njegovi nastopi.